Jože Bartolj
Miha Močnik
Tone Gorjup
Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (foto: Ian / Unsplash)
Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. | (foto: Ian / Unsplash)

Anja Klančar: Samomor je skrivnost

10.09.2020, 12:49 Mirjam Judež

10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora umre približno 400 ljudi, na srečo pa zadnja leta opažamo znaten upad števila. Naša gostja je bila Anja Klančar, ki je zaradi samomora pri 21 letih najprej izgubila mamo, pri 28-ih pa še očeta: »Mama je bila žalostna, mislim, da je bila kriva menopavza, ki ji je zameglila razum. Oče je uspešno prestal operacijo srca, po kateri je izgubil ravnotežje in vid. Mislim, da se je odločil racionalno, da ne želi živeti tako, da bi bil odvisen od drugih.« Oddajo je vodil Blaž Lesnik.

Žalovanje terja svoj čas

»Predvsem bi dala pozornost tistim, ki niso glasni, ki so v povprečju. Ko vrtiš film nazaj, si dostikrat rečeš: »Bil je dober, ni kazal nobenih znakov ...« Ko se želiš spomniti, če so bili kakšni znaki, se vrtiš v krogu. Seveda kdaj razmišljaš, da bi končal svoje življenje, naredil sebi ali drugemu kaj slabega. Kaj vemo, kaj se v človeku dogaja čisto mehansko. Ne vidimo en drugega v možgane, kako razmišljamo. Velikokrat je v ozadju bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta. Poiščimo pomoč, tudi zdravila lahko rešijo človeka, lahko pa dobiš tudi površno pomoč. Ljudje mislijo, da bodo zelo hitro dobili pomoč, a za poglobljene terapije je potreben čas. En del moraš trpeti, pretrpeti in »iti skozi«. Samo na podlagi izkušenj boš lahko gradil naprej. Je pa težko, če nimaš nikogar. Ljudje rabimo en drugega. Tisti, ki se najbolj otepa pomoči, jo najbolj rabi. Samozadostnost ne uspe, čeprav si to današnji svet res želi. Tisti, ki trpi, mora potrkati na kaka vrata. Težko, da bo kar takoj slišan, ljudje smo različni in bežimo od trpljenja. Če vidimo nekoga z znaki depresije, ni potrebno imeti vrhunskih fakultet in znanosti, ampak človeški odnos, ki ga potrebujemo in smo ga veseli vsi. Morda se sploh ne zavedamo, kako to pomaga. Tisti, ki smo v stiski, ne pričakujmo od drugih, da nam bodo kar rešili probleme. To je utopija. Lahko pa prosiš za nasvet, pomoč. Že to, da te nekdo ne obsoja, je bil zame mali čudež. Ves čas se ti zdi, da si zaradi samomora v družini malo ožigosan. Lažje bi bilo, če bi starši umrli zaradi raka ali kapi, marsikdo bi želel dejstva spreobrniti, a je treba biti iskren. Meni je pomagal predvsem pogovor z ljudmi z osebno izkušnjo. Iti do osebnega zdravnika, na pogovor k duhovniku, imamo še ljudi, ki so sočutni. Te pa vam bo pripeljalo življenje samo.«

Sogovornica Anja Klančar je pretresljivo osebno zgodbo o prebolevanju samomora svojih staršev opisala v knjigi z naslovom Ko izgubiš … Pisanja se je lotila tudi zato, ker se v Sloveniji o samomoru v javnosti govori zelo malo.
Sogovornica Anja Klančar je pretresljivo osebno zgodbo o prebolevanju samomora svojih staršev opisala v knjigi z naslovom Ko izgubiš … Pisanja se je lotila tudi zato, ker se v Sloveniji o samomoru v javnosti govori zelo malo. © Mirjam Judež

Vsakemu se lahko zamajejo tla pod nogami

»Nikoli ne vemo, kje bomo čez eno leto, kaj se v tem času lahko zgodi. To je res skrivnost. Lahko se nam v tem letu zgodi veliko lepega, pa tudi hudega, takrat se sprašujemo, zakaj ravno meni? Tisti, ki naredi samomor, skrivnost vzame s seboj, za sabo pušča prizadete, razjarjene svojce, ker te pusti golega in bosega in jaz sem zelo vesela, da se o tem govori vsaj enkrat letno. Vemo pa, da se samomori dogajajo tudi v drugih mesecih. Največ stisk je pred obletnicami, prazniki, ko ljudje vidijo, da so drugi zelo zadovoljni, mediji prikazujejo to podobo zadovoljstva in popolnosti, po drugi strani pa je veliko trpljenja, samote, bolečine in ta kontrast je prevelik.«

Ves čas se ti zdi, da si zaradi samomora ožigosan. Lažje bi bilo, če bi starši umrli zaradi bolezni. Meni je pomagal predvsem pogovor z ljudmi s podobno izkušnjo. Iti do osebnega zdravnika, na pogovor k duhovniku, imamo še ljudi, ki so sočutni. Te pa vam bo pripeljalo življenje samo.

Pomoč žalujočim in tistim, ki jih obdajajo temne misli

»Ko sem bila v stiski, ko sem imela »divje žalovanje«, mi je zelo pomagalo, da me oseba sliši. Da sem lahko sama prosila, da se sestanek ali terapija zaključi, ker sem bila tako utrujena. Na psihiatrični kliniki so bile skupine za žalujoče po samomoru, ki so nehale delovati. Verjetno je razlog tudi v nas, žalujočih, ki se ne želimo izpostaviti. Marsikomu je težko in spoštujem to, da ne želijo o tem govoriti. Meni je bil najbolj všeč pogovor »ena na ena«. Če prideš takoj v skupino za žalujoče po samomoru, vsak deli svojo žalostno zgodbo in je preveč žalosti na kupu. »Ena na ena« sem strahove, frustracije, bolečino predelala in jih še predelujem. Ko so obletnice, narediš obred, ki ga imaš, tukaj je tudi vera, da se je oprimeš. Zdaj je na srečo precej drugače, kot je bilo včasih, tudi sočutni duhovniki si radi vzamejo čas.«

Poslušalka Ana se je oglasila v oddajo z besedami tolažbe: »Vsem, ki se grozno počutijo, mislijo, da so edini, ki se jim to dogaja, bi položila na srce, da ga ni junaka na tem svetu, ki ne bi šel skozi vsaj eno zelo težko obdobje. Od nas pa je odvisno, kako ga bomo prebrodili. Po dežju bo zagotovo posijalo sonce, je pa res, da je obdobje dežja lahko zelo dolgo.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju