Ko beloruski predsednik ne zna belorusko …

Svet | 09.09.2020, 10:47 Rok Mihevc

Ko v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« gostimo političnega analitika, publicista in profesorja dr. Aleša Maverja, ponavadi spregovorimo o zunanjepolitičnih tematikah. Tokrat je bila osrednja tema Belorusija, tudi z vidika tamkajšnje katoliške skupnosti. Nekaj vzporednic z dogajanjem v tej državi smo povlekli tudi s Slovenijo in našo osamosvojitvijo.

Že pred 24 leti sem upal, da bo Lukašenkov režim kratkega veka, a se je njegova življenjska doba kar naprej daljšala.

Belorusija je bila ena od razvitejših republik nekdanje Sovjetske zveze, samostojna država pa je postala točno dva meseca po naši slovenski osamosvojitvi leta 1991. A v Belorusiji se narodna zavest po besedah Aleša Mavra ni imela časa močno razviti, hkrati je bil beloruski jezik skozi vso zgodovino v senci večjih in močnejših jezikov. »Najprej je bila to poljščina, potem pa še ruščina. Beloruski jezik je bil žrtev zelo sistematičnega porušenja oz. rusifikacije v 20. stoletju. Je na pol poti med ruščino in poljščino.« Zanimivo je, da tudi predsednik Aleksander Lukašenko beloruščine ne mara in je ne zna, kar je sicer zelo pogost pojav, da Belorusi sploh ne znajo jezika, ki naj bi bil državni jezik.

Medtem, ko so pravoslavni Belorusi veliko bolj rusificirani, je ravno med katoliškimi Belorusi daleč največ tistih, ki še danes v vsakdanjem življenju uporabljajo beloruščino.

Rusi in Ukrajinci skoraj brez izjeme v verskem smislu izhajajo iz izročila vzhodnega krščanstva, kar pomeni, da so danes Rusi skoraj vsi pravoslavci, medtem, ko so Ukrajinci bodisi pravoslavci bodisi katoličani vzhodnega obreda. Belorusi pa so edini vzhodno slovanski narod, med katerim je tudi zelo velika katoliška manjšina, ki je v glavnem osredotočena na severozahodu države, predvsem v mestu Grodno in v prestolnici Minsk. »Medtem, ko so pravoslavni Belorusi veliko bolj rusificirani, je ravno med katoliškimi Belorusi daleč največ tistih, ki še danes v vsakdanjem življenju uporabljajo beloruščino.«

Beloruska zgodovina je zelo pestra, po letu 1989 pa je v tem prostoru pozitivno vlogo imela Poljska, pravi Mavewr. »Na začetku je dala vedeti, da ne bo izkoristila razpada Sovjetske zveze in da ne bo zahtevala sprememb meja, da bi udejanila zgodovinske sanje. Poljaki danes gledajo na Ukrajino, Litvo in Belorusijo kot na dežele, s katerimi so zgodovinsko povezani in se zavedajo, da je ravno krepitev njihove neodvisnosti nujna, če hočejo preprečiti »ruskemu medvedu«, da lomasti po njihovem območju. Tukaj je ravno Belorusija najšibkejši člen, ker je njihova narodna zavest šibka, beloruski jezik pa je v senci ruščine. Zato so imeli Belorusi v zadnjih 30 letih največ težav ob vprašanju, kaj naj sploh počenjo s svojo državo. Z razliko od Slovenije, Ukrajine, Litve, Latvije in Estonije, v Belorusiji nikoli ni bilo referenduma o neodvisnosti in vprašanje je, če bi tak referendum sploh uspel.«

Ko se je Belorusija osamosvajala, se je gospodarstvo sesulo in Lukašenkov glavni argument je bil, da je rešil državo s tem, da je konzerviral sovjetski sistem. Je edina država, v kateri ni prišlo do obsežne privatizacije gospodastva, kjer je še danes veliko stvari takšnih, kot je bilo v času Sovjetske zveze. »Socialni sistem deluje, cene so realtivno nizke, človek pa se vpraša, na čem to temelji. Verjetno pa je odgovor tak, da si Rusija enostavno lahko privošči subvencioniranje takšnega majhnega protektorata. Lukašenka je namreč znal dobro prodajati ruski zemeljski plin preko njihove države.«

Aleš Maver Belorusijo spremlja že več kot 27 let, kar je po njegovih besedah povezano v dvema viroma, branjem poljskega pisatelja in da je kot »mulc« navdušeno spremljal osamosvajanje Slovenije in ostalih držav. »Že pred 24 leti sem upal, da bo Lukašenkov režim kratkega veka, a se je njegova življenjska doba kar naprej daljšala. Že leta 2006, dve leti po oranžni revoluciji, je v enem tednu zatr proteste in spremenilo se ni nič. V prvih letih svoje vladavine je naredil vse, da bi beloruski jezik čim bolj sesul, da bi čim bolj sesul belorusko narodno zavest. Kar je mogoče absurd, a poznamo tudi iz drugih okoljih ljudi, ki jim nastanek neke države ni bila neka intimna opcija, a so potem vseeno postali njeni gospodarji. Lukašenko je šolski primer, kako je kot edini v parlamentu glasoval proti razpustitvi Sovjetske zveze, čez dve leti in pol pa postane predsednik republike in je to že 26 let. To zveni blizu znanstvene fantastike, ampak v postkomunisitčnem svetu ni edini tak primer, je pa najbolj drastičen.«

Več pa v posnetku oddaje!