Sodnika Zobec za Radio Ognjišče o rezultatskem sojenju in suspenzu sodnika

Slovenija | 23.09.2020, 11:49 Alen Salihović

Do rezultatskega sojenje prihaja zaradi sodnikove politične odvisnosti, želje biti všečen, politično korekten, pa tudi zaradi pretirane ideološke vrednostne usmeritve. V to sta prepričana vrhovna sodnika Barbara Zobec in Jan Zobec. Za oddajo »Spoznanje več, predsodek manj« sta komentirala tudi institut suspenza sodnika, čemur smo priča pri sodniku Zvjezdanu Radonjiću, ki je sodil v primeru Milka Noviča.

Rezultatsko sojenje se dogaja v sodnikovi glavi, meni vrhovna sodnica Barbara Zobec. »Vendar pa vselej, ko imamo opraviti z očitno napačno odločitvijo, z odstopanjem od ustaljene sodne prakse, s protislovji v argumentaciji, denimo s citiranjem lastne sodne prakse, ki pa je potem pri odločanju sodišče ne upošteva, ali celo odloči v nasprotju z njo, lahko pomislimo, da gre za rezultatsko sojenje.«

Do rezultatskega sojenje je po njenih besedah verjetno prišlo pri odločitvi ustavnih sodnikov o rebalansu proračuna ali je ta skladen s fiskalnim pravilom. »Ustavno sodišče je reklo, da sta zakon o fiskalnem pravilu in proračun pravna akta istega ranga ter, da zato nujne medsebojne skladnosti ne bo presojalo, kar pa je seveda v nasprotju z lastno prakso tega istega ustavnega sodišča in tudi z utrjenimi spoznanji pravne doktrine, namreč to, da bi bil proračun v rangu zakona. V tem primeru pač človek pomisli, da je imelo sodišče pred očmi samo rezultat, izrek, ter da je bilo vse drugo le v službi oziroma sredstvo opravičevanja že v naprej sprejete odločitve.«

Seveda boste tudi pri rezultatskem sojenju našli argumente za odločitev. Le da bodo ti argumenti prilagojeni odločitvi.

Po besedah vrhovnega sodnika Jana Zobca prihaja do rezultatskega sojenja zaradi sodnikove politične odvisnosti, želje biti všečen, politično korekten pa tudi zaradi pretirane ideološke vrednostne usmeritve. »Seveda boste tudi pri rezultatskem sojenju našli argumente za odločitev. Le da bodo ti argumenti prilagojeni odločitvi ne pa, da so sprejete odločitve posledica argumentov. Se pravi obrnjena situacija, kot bi morala biti.«

Zobec poudarja, da ni mogoče vedeti, kdaj pride do rezultatskega sojenja, vendar je kot primer poleg že omenjenega proračuna navedel še odločbo o financiranju zasebnega šolstva. »Da je šlo za rezultatsko sojenje prepoznamo po nategovanju argumentov na Prokrustovo posteljo že v naprej sprejete odločitve želenega rezultata, potem nedoslednosti v argumentaciji, nedoslednosti pri uporabi argumenta sodnega precedensa.«

Suspenz je ukrep odstranitve sodnika iz sodniške službe, je dejal Zobec. Opozarja, da bi morali s tem ukrepom ravnati zelo premišljeno, tudi zaradi tega, ker se po Zakonu o sodniški službi suspenz lahko izreče le v primerih, ko bi sodniku zaradi očitanega dejanja grozila kazen do dveh let zapora. »Dejansko pa določbe Zakona o sodnem svetu predsedniku vrhovnega sodišča, ki je tudi pobudnik disciplinskega postopka, omogočajo, da se njemu neljubih sodnikov s tem ukrepom kratko malo znebi. S tem se vmeša v občutljivo razmerje med vejami oblastmi, ki ga pomenijo medsebojne zavore in ravnotežja.«

Da je šlo za rezultatsko sojenje prepoznamo po nategovanju argumentov na Prokrustovo posteljo.

Gosta primera Radonjić, ki se mu očita verbalni delikt, sicer nista posebej komentirala, je pa Zobčeva spomnila na podoben primer Miklavčič iz 70. let prejšnjega stoletja, ko so sodnika zaradi verbalnega delikta, članka o po vojnih pobitih domobrancih vklenjenga odstranili iz sodne stavbe. »Kar me skrbi v zvezi s tem, pa je tudi dejstvo, da je bil obračun s sodnikom Miklavčičem partijsko, zunaj-sodno dirigiran, medtem ko je obračun s sodnikom Radonjićem obračun tako imenovane vodstvene strukture sodstva z njim. Tu seveda stranke, ki so sedaj na oblasti, niso imele ničesar.«

Sodnika sta v oddaji spregovorila še o vplivnih odvetniških družbah v državi, nepotizmu, klientelizmu in ideologiji na sodišču.