»Prerok brez Boga je kakor nogometaš brez žoge«

Cerkev na Slovenskem | 17.09.2020, 19:49 s. Meta Potočnik

Tudi s to mislijo je p. Branko Cestnik na Brezjah nagovoril skoraj 300 redovnic in redovnikov na njihovem vsakoletnem Redovniškem dnevu. V svojem nagovoru je na osnovi papeževih intervjujev in okrožnic Veselje evangelija, Laudato.si in Radost ljubezni, podal vizijo papeža Frančiška za posvečeno življenje danes.

Redovništvo kot skupnost grešnikov?

Ko so papeža Frančiška redovniki spraševali, kaj je redovništvo zanj, je presenetljivo začel z govorom o grešnosti in definiral samega sebe kot grešnika. Kot bi papež želel reči: »Preden vam govorim o redovništvu, o vzvišenem poslanstvu, se prizemljimo«. Preveč je bilo tega redovništva, ki je bilo nad nami, nad ljudstvom, kot popolno življenje, kot duhovna elita v Cerkvi, ki ima lahko tudi celo malo gnostične skušnjave. Na eni strani je narod – plebejstvo, mi pa smo duhovni patriciji. Škandali v redovništvu, tudi spolni, so nas prizemljili (npr. skupnost Kristusovih legionarjev).

Zato moramo v tej luči razumeti papežev prvi pozdrav iz balkona ob izvolitvi leta 2013. S preprostim križem, belim talarjem in prošnjo za blagoslov, je pokazal, da ceni teologijo božjega ljudstva in se odpoveduje vsaki obliki klerikalizma.

Garant prerokove svobode je Bog, zato se drugega ne boji in govori resnico. Če pa imaš drug interes – služba, dotacije, funkcija – začneš paziti na svoje besede in tvoje preroštvo usiha.

Preroštvo in kultura srečanja

Prva naloga redovništva sta zato najprej preroštvo in kultura srečanja. Kdo je prerok? Po Congarju, ki je močno vplival na II. Vatikanski koncil, je prerok tisti, ki v danem zgodovinskemu trenutku najbolje prepozna božjo voljo in to prepričljivo pove naprej. Evangeljska radikalnost ni samo za redovnike, je zahteva za vse, vendarle pa redovniki hodijo za Kristusom na način prerokov in kot premikajoča preroška skupnost. Prerok opazuje čas in razlaga dogajanje. V Sloveniji imamo tako staranje prebivalstva, velike družbene premike, ateizem, težnje multikulralizma ...

Prerok je stražar, ki bedi v tej noči in ve, kdaj pride zarja. Ko drugi spijo, počivajo, mislijo druge stvari, je prerok buden. Drži gor upanje in pričakovanje svetlobe. Prerok ve, da Bog vodi svet, v noči prebira znamenja in pričakuje znamenja.

Prerok pozna Boga in svoje brate in sestre. Prerok brez Boga je kot nogometaš brez žoge, je kakor zlatar brez zlata. Prerok brez Boga ne obstaja, saj oznanja le sebe.

Prerok zna razločiti zlo od dobrega in to upa povedati tudi v ozračju diktature politične korektnosti, četudi tvega izločenost, prijave ali celo preganjanje. Npr. splav in homoseksualnost sta za kristjana greh. Garant prerokove svobode je Bog, zato se drugega ne boji in govori resnico. Če pa imaš drug interes – služba, dotacije, funkcija – začneš paziti na svoje besede in tvoje preroštvo usiha.

Alternativnost redovništva

Izraz »alternativnost« ima danes politično konotacijo, ko pa usahnejo finančne podpore, usahne tudi alternativa, ker ni integrirana v celotno življenje. V redovništvu je bil odnos do stvarstva vedno postavljen visoko in mnoge samostanske hiše so bile zelo ekološke, še preden je ekologija postala moderna. Alternativa redovništva je v skrbi za bolne, za bratstvo in sestrinstvo, v sprejemanju tujcev in drugačnih. Papež je ob migrantski krizi leta 2015 pozval redovne skupnosti, naj odprejo svoje hiše za begunce. P. Cestnik je podal svojo izkušnjo, kako je ves čas svojega študija v Rimu preživel v skupnosti, kjer so bili tudi ilegalni begunci.

Papež vztraja, da morajo biti redovniki ljudje srečanja, saj se njihova poklicanost zgodi iz srečanja s Kristusom brez načrtovanja. Ker so »srečani«, lahko spodbujajo kulturo srečanja, ki je izhod iz sebe. Celoten pontifikat papeža Frančiška bi lahko opisali kot prikaz kulture srečanja. Četudi imamo različna mnenja in stališča, se lahko srečamo. Srečanje nas lahko spremeni in zbliža. Od tod izhaja njegova želja po medverskem dialogu, kar nekaterim v Cerkvi ni blizu.

Zmanjševanje števila redovnic

Na vprašanje škofa Štumpfa, zakaj v Prekmurju že 40 let ni bilo ženskega redovniškega poklica, je odgovoril: »Večinoma sedanjih redov je bila ustanovljenih po letu 1800, ko se je Cerkev po francoski revoluciji močno utrdila v sebi, razlaga Noëlle Hausman. Prišlo je do porasta poklicev po vsej Evropi. To zgodovinsko obdobje se je v sebi izčrpalo, mi smo pa še vedno vajeni številčnega redovništva. Takega števila ne bo več, ostati pa mora neokrnjeno v bistvu svojega poslanstva – biti preroško znamenje. Pri vprašanju ženskega redovništva gre tudi za odnos do materinstva. Če se družba stara in nima otrok, če je individualistično usmerjena, če ni usmerjena v življenje, v materinskost in v ženitveni izraz zastonjske podaritve, tudi redovniških ženskih poklicev ne more imeti. Žensko danes mnoge ideologije načrtno uničujejo v njeni temeljni naravi. Marx piše, da kapitalizem razume žensko kot stroj za rojevanje novih delavcev. Če hočeš uničiti kapitalizem, moraš uničiti ta stroj za rojevanje. Dokler mladi ne bodo cenili zakona in otrok, tudi dovolj redovniških poklicev ne moremo pričakovati.«