Papež: Misli na konec in nehaj sovražiti, kuhati zamero!

Svet | 13.09.2020, 14:09 s. Brigita Zelič

V sončnem opoldnevu se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu znova zbralo precej ljudi, med njimi tudi številne organizirane skupine, kot so kolesarji s Parkinsonovo boleznijo, ki so se v večno mesto pripeljali vse od Pavie. Papež Frančišek jih je za njihovo pričevanje posebej pohvalil. Po molitvi in blagoslovu je svojo bližino in molitev zagotovil vsem, ki jih prizadel požar v begunskem centru Moria na otoku Lezbosu. Spomnil se je svojega obiska med njimi, ko je pred štirimi leti skupaj z atenskim ekumenskim patriarhom Bartolomejem pozval k človeško spoštljivemu sprejemanju migrantov in beguncev ter prosilcev za azil v Evropi. Svojo solidarnost in bližino je izrazil vsem žrtvam sedanjega tragičnega dogodka.

Papež Frančišek je v opoldanskem nagovoru najprej priklical v spomin priliko o dolžniku, ki mu je kralj na njegovo prošnjo odpustil neizmerno velik. To je naredil, ker se mu je služabnik zasmilil. Ta pa je takoj za tem začel neusmiljeno terjati vračilo neznatnega dolga od svojega so-hlapca (prim. Mt 18,21-35).

V omenjeni priliki najdemo dve različni drži, je opozoril sveti oče. V Božji, ki jo predstavlja kralj, vidimo, kako je Božja pravičnost prežeta z usmiljenjem, medtem ko se človeška drža omeji na pravičnost. Kolikemu trpljenju, bridkostim in vojnam bi se lahko izognili, če bi odpuščanje in usmiljenje bila slog našega življenja, je dejal. Nato je spontano podelil misel, ki ga je nagovorila v prvem berilu jutranje svete maše, kjer Sirah (28,6) pravi: »Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti.« Pomisli na konec! Pomisli, da boš v krsti in si boš s seboj nesel sovraštvo? Misli na konec in nehaj sovražiti, kuhati zamero. Mislimo na to tako pretresljivo dejstvo, je povabil sveti oče.

V nadaljevanju spomnil na molitev, ki jo pogosto izgovarjamo: »Današnja prilika nam pomaga v polnosti razumeti pomen tistega stavka, ki ga izgovarjamo v molitvi očenaša: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12) Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zase terjati, od Boga pričakovati odpuščanje, če z naše strani ne podelimo odpuščanja svojemu bližnjemu.«

Nagovor je zaključil s povabilom, naj se zaupamo Marijini materinski priprošnji. Naj nam pomaga, da se bomo zavedali svoje zadolženosti pred Bogom in bomo tako mogli imeti srce odprto za usmiljenje in dobroto.