Sveto pismo kot duhovni, etični in pravni kodeks

Komentar tedna | 18.09.2020, 14:34 ddr. h.c. Marko Pavliha

Biblija ali Sveto pismo s Staro in Novo zavezo je najbolj brana knjiga na svetu, saj jo že dobrih 2000 let neprestano prepisujejo, tiskajo in prevajajo v skoraj vse jezike. Takisto je dragocen kodeks duhovnih, etičnih in pravnih pravil, s katerimi bi moral biti vsaj površno seznanjen vsak izobraženec.

Če mi je v današnjem komentarju dovoljena laična in ekumenska pokušina s paberkovanjem nekaterih utrinkov iz Starega testamenta, bi nas uvodoma spomnil na legendarni začetek iz Prve Mojzesove knjige, ko se dogodi prva kršitev božje prepovedi, da Adam in Eva ne smeta jesti rajskega sadeža, da ne bi spoznala dobrega in hudega. Sledila je huda kazen z izgonom, globalnim potopom in ponovna priložnost človeštvu prek Noeta s peščico izbrancev in božjega mavričnega pakta.

V Drugi Mojzesovi knjigi se Bog v gorečem grmu razodene Mojzesu s pomenljivim stavkom "Jaz sem, ki sem". Njegovo ime je torej "Jaz sem" ali Jahve, kar je veličasten nauk različnih verovanj, da v sleherniku prebiva božanstvo, da je človek del Celote in najširše zavesti, od koder bržkone izvirata rekli, da naj si pomagamo sami, pa nam bo tudi Bog pomagal in da je vsakdo svoje sreče kovač.

Po večstoletnem suženjstvu Izraelcev v Egiptovskem kraljestvu je Bog izbral Mojzesa, da popelje svoje ljudstvo na svobodo v Obljubljeno deželo, kjer naj bi se cedilla med in mleko. Po čudežnem prečkanju Rdečega morja so prispeli do vznožja gore Sinaj, kjer je Mojzes po nasvetu tasta imenoval prve sodnike, "zmožne, bogaboječe, zanesljive in nesebične može," ki so ljudem svetovali in razsojali v sporih. Begunci so prejeli znameniti dekalog, božje zakone za versko, kulturno, politično in gospodarsko življenje, ki jih je Bog vklesal na kamniti tabli.

Nekaj takšnih pravil najdemo v večini kazenskih zakonikov po svetu, recimo kaznivi dejanji umora in tatvine, domala vse zapovedi pa prežemajo svetovni etos, etiko in moralo človeštva. V današnji brezsrčni eri vsestranskega pehanja za materialnimi dobrinami in malikovanja mišičastih, brihtnih, ambicioznih in tekmovalnih mladcev je še posebej pomembna zapoved, da morajo otroci spoštovati roditelje, kar vključuje dolžnost podpirati jih, če so v bedi. Po farizejskem izročilu je zadostovalo, da je otrok delež, ki bi ga moral nakloniti staršem, razglasil za korban, za darilo templju in je bil s tem odvezan dolžne podpore. Nas to morda spominja na pogosto novodobno prakso, ko marsikateri potomec brezsrčno strpa svojo mamo in očeta v tretjerazredni dom za starejše in jima potem obrne hrbet, ker je prezaseden in obsesivno zaverovan vase in svojo kariero?!

Desetero zapovedi nadalje razvija Knjiga zaveze in jih prenaša na civilno in kazensko pravo, na kult in socialno moralo v obliki dodatne postave, denimo glede sužnjev, uboja, telesnih poškodb, tatvine, hranjenja in posojanja. Opazimo podobnosti s Hamurabijevim zakonikom in drugimi orientalskimi kodeksi, vendar ne pomenijo nujno njihovega posnemanja, marveč pričajo o skupnih prastarih običajih, ki so se sčasoma različno izrazili.

V Tretji Mojzesovi knjigi se med zdravstvenimi predpisi verjetno prvič v zgodovini pojavi določba o sedemdnevni in štirinajstdnevni karanteni oseb, ki kažejo znake gobavosti. Predpisane so razne kazni, recimo za nedovoljen obred, prešuštvovanje in preklinjanje svoje matere ali očeta, omenjeno je starodavno babilonsko povračilno pravo, ki ga ponazarja načelo "rano za rano, oko za oko, zob za zob, kakršno poškodbo je prizadel drugemu, tako naj se mu povrne."

Tudi v Četrti Mojzesovi knjigi je nekaj obrednih in pravnih določb, denimo dedno pravo hčera in božja razsodba pri ljubosumnosti. Peta knjiga ponovno navaja božje zapovedi in prepoveduje poganske šege, predvideva sodnike in vrhovno sodišče ter ureja svetost zakonske zveze, zaščito slabotnih in nenavadno svaško pravo.

Knjiga sodnikov nima zveze s pravosodjem, marveč govori o voditeljih in rešiteljih. V Prvi Samuelovi knjigi David premaga Golijata, kar nas še dandanes navdaja z upanjem, da ni vse v silnosti, velikosti, videzu in avtoritativnosti. Osrednji junak Prve knjige kraljev je Salomon, ki mu je Bog naklonil "modrost in razumnost v zelo veliki meri ter bogastvo duha, kakor je peska ob morskem obrežju." Našel je "salomonsko" rešitev za vse probleme, celo za dve "hotnici", ki sta se prepirali zaradi otroka, ker sta obe rodili, vendar je eden od otrok umrl, obe pa sta nato zahtevali živo dete.

Nehemija je zatrl oderuštvo in po Jobovi knjigi božja pravičnost ni človekova pravica, temveč si jo mora šele zaslužiti. Unikatna je Knjiga psalmov, ki ne razkriva božjih napotil in razodetij, marveč vsebuje himne ali molitve v čast in oboževanje Boga. Prične se z moralnim predgovorom o dveh poteh življenja: prva je pot pravičnega in vodi v srečo, druga je pot hudobnega in pelje v nesrečo.

Knjiga pregovorov in podobno Sirahova knjiga pripoveduje o modrosti, ki je vir življenja in jo je treba iskati: modrost koristi - neumnost škoduje, ogibati se moramo slabe družbe, ljubimo bližnjega, varujmo se prešuštva, nepremišljenega poroštva in hudobnega prilizovanja, "pameten človek skriva svoje znanje, srce bedakov pa oklicuje svojo neumnost," spravljivost naj zamenja prepirljivost, ne stiskajmo siromaka, nagnimo svoja ušesa k pouku, z modrostjo se zida hiša, ozirati se na osebo ni dobro, bodimo oprezni in se ne bahajmo, plemenito ravnajmo s sovražniki.

Pridigar ima prav z napotkom, da "Ne govori: 'Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?', ker tega ne vprašuješ iz modrosti." Visoka pesem je pesem nad pesmimi, ki ima verski pomen, a se lahko okuša tudi kot ljubezenski napoj. Po preroku Izaiju pomeni pravičnost najprej ravnanje v pravnem smislu, globlje pa krepost vladanja, v katerem je izvoljeno ljudstvo deležno božje svetosti. Habakuka teži vprašanje zla in si postavlja večno vprašanje, zakaj Bog v svoji svetosti dopušča, da brezbožni zmagujejo in vladajo, zakaj se krivice dogajajo med samimi Izraelci in zakaj tujec tlači blagoslovljen narod.

Nerazumljiva dilema ostaja nerešena vse do sodobnega veka, v katerem se pater dr. Karel Gržan pogumno sprašuje, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?