Investicije

Komentar tedna | 01.08.2025, 14:45 Matej Cepin

Iztekajoči se zadnji julijski teden lahko skozi prizmo medijskega poročanja opišemo kot dokaj tipičen teden »kislih kumaric«. Novinarski žargon s temi besedami namreč opisuje manj intenzivno dogajanje v poletnih mesecih.

No ... manj intenzivno dogajanje, ali pa pač novinarji zaradi dopustov poročajo o manj dogodkih. Navajeni smo, da v tem času najvišja mesta na osrednjih medijskih portalih polnijo vremenski pojavi, športni uspehi in avtomobilske nesreče. V Sloveniji pa je seveda potrebno na vrh dodati še nekaj novic o tem, katere države razmišljajo o priznanju Palestine ter razprave o učinkovitosti sončnih panelov.

Mojo pozornost pa so tokrat pritegnili kapitalski trgi. Najbolj znana borzna indeksa na svetu, S&P 500 in NASDAQ-100, sta v tem tednu dosegla zgodovinska vrhova. Prav tako je vrh dosegel slovenski borzni indeks SBITOP, ki se v letošnjem letu nasploh uvršča med najbolj donosne nacionalne borzne indekse na svetu. Rekordno vrednost drži tudi Bitcoin.

Imate občutek, da so slovensko, ameriško in še kakšno drugo svetovno gospodarstvo res v tako vrhunski formi? Ali pa se tudi vam, podobno kot meni, zdi, da cene delnic rastejo predvsem zato, ker je naš denar vsak dan manj vreden?

Včasih imam občutek, da se kot katoličan ne bi smel pogovarjati o denarju, vsaj prav veliko ne. Toda ravno prilika o talentih me spodbuja, da na različna področja svojega življenja, pa življenja moje žene, otrok, pa tudi drugih, gledam skozi prizmo investiranja.

To nedeljo bomo v Evangeliju brali o bogatašu, ki mu je polje dobro obrodilo. Razmišljal je, da bi postavil večje žitnice in svoji duši ukazal, naj počiva, jé in bo dobre volje. Zanj se ni dobro končalo, saj ni upošteval prilike o talentih – ni investiral ampak imel kapital »na zalogi« za lastno uživanje.

Ne investiramo pa le denarja. Kot očeta v 8-članski družini me vedno bolj nagovarja drža prijatelja, ki prav te dni dopustuje v enem od evropskih mest preko spletne platforme Home Exchange. Ko te ni doma, svoje stanovanje investiraš, torej oddaš drugi družini, ki pride v Slovenijo, s tem pa dobiš kreditne točke, ki jih porabiš za brezplačno bivanje v drugi državi. Kaj je to drugega kot investicija trenutno neuporabljanega stanovanja v poceni in kakovosten dopust za svojo družino? Je bolj krščansko, da naše stanovanje, med tem, ko nas ni, ostane prazno?

No, poleg denarja in materialnih dobrin, kakršna je stanovanje, pa želim v tem vrhuncu časa dopustov spregovoriti o investiranju svojega časa. Ta teden sem govoril z nekaterimi prijatelji in znanci ter se pozanimal, kam svoj čas tega tedna investirajo oni. Naša ostarela soseda svoj čas investira v oskrbovanje svojega hudo bolnega, prav tako ostarelega moža. Eden od prijateljev svoj čas investira v večji projekt pospravljanja in urejanja svoje družinske hiše. Nekateri delamo, torej večine svojega časa tega tedna ne investiramo nič kaj dosti drugače kot smo to počeli v aprilu ali maju.

Večina, povečini tisti z družinami, pa dopustuje. V kaj investirajo svoj čas na dopustih? V boljše družinske odnose? V spoznavanje novih krajev? V regeneracijo telesa, duše in duha? V bolj zdravo telo? Morda v večjo duhovno zrelost?

Da se razumemo: večina na dopust niti ne gleda kot na investicijo. Bliže nam je razmišljanje, da investiramo med letom, ko delamo, med dopustom pa duši rečemo, naj jé, pije in uživa.
Sam gledam ravno nasprotno. Dopust je obdobje, v katerem lahko čas, ki mi je dan, porabim z največ svobode. Zato je to najpomembnejši čas z vidika investiranja. V sredo smo v evangeliju brali o trgovcu, ki je našel dragocen biser ter prodal vse, da ga je kupil. To je dopust: ko prodaš vse, da kupiš najpomembnejši biser. Da delaš tisto, kar je zate najpomembnejše. Za večino Jezusovih učencev so to odnosi: z Bogom in s tistimi, ki jih imamo radi.

Prejšnji teden sem preživel v tišini, v Taizéju, v Franciji.

24-urna vožnja s Flixbusom, sedem dni samote, nato pa zopet 24-urna vožnja s Flixbusom nazaj domov. Morda se komu takšna investicija časa zdi nespametna. A moj biser je prav to: odnos z Jezusom in odnos z najbližjimi.

En teden na dve leti, torej en odstotek svojega življenja, praviloma namenim takšni tišini. Hvala ženi, da to dopušča in me k temu celo spodbuja. Pravi sicer, da tega ne počne zgolj iz ljubezni. Prepoznava, da iz tišine pridem drugačen. Tudi ona prepoznava smiselnost te, tudi njene, investicije.

Namen mojih tišin ni umiritev ali počitek. Seveda tudi to sodi zraven, a ni bistveno. Namen je poslušanje. V zadnjih 25 letih opažam, da pretanjeno poslušanje Boga rojeva neslutene sadove. Ko sem v prvi tišini, prav tako v Taizéju, leta 2000, izročil svoje življenje Jezusu, sva manj kot mesec dni po tem z ženo postala par. In podobni sadovi so zrasli tudi iz poslušanja na vseh ostalih več kot desetih tovrstnih tišinah.

Kot smo brali v ponedeljek: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.«

Ali Jezus v tem odlomku govori o čem drugem kot o investiranju in rasti? Celo do te mere, da v nečem, kar je bilo najprej le drobno seme, čez nekaj let prebivajo celo ptice?
Prav danes pa v naši družini začenjamo skupni del dopusta. Del, skupaj z najstniškimi in še-ne-najstniškimi ptički, ki so zrasli zato, ker se je v neki tišini pred 25 leti zasejalo gorčično seme.
Končujem komentar, maham v slovo in nam vsem želim, da, ko se vrnemo z dopustov, na rekordni ravni ne bodo nujno le borzni indeksi in Bitcoin. Rekordni naj bodo tudi donosi časa, ki smo ga investirali med letošnjimi dopusti.