»Krava pri nas prej dobi veterinarsko pomoč, kot človek prikliče zdravnika.«

Kmetijstvo | 05.08.2025, 13:44 Robert Božič

Potem ko je konec julija Državni svet izglasoval veto na kar štiri zakone in je koalicija na hitro sklicani izredni seji Državnega zbora, dva dni kasneje, tri med njimi ekspresno potrdila, med drugim tudi za kmete zelo sporno novelo Zakona o zaščiti živali, smo priča številnim odzivom.

Svetniki Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije so v imenu vseh rejcev zahtevali, da se zakon takoj popravi z upoštevanjem njihovih kompromisnih predlogov, ki bi prinesli večjo dobrobit živali in hkrati omogočili preživetje kmetij. V nasprotnem primeru so napovedali ustavno presojo in v končni fazi vseslovenski kmečki punt.

Veterinarji praktiki so opozorili, da zakonu sicer ne nasprotujejo, da pa so že velikokrat povedali, da je v praksi neizvedljiv in je vsaj pri novih zahtevah za kastracijo pujskov vprašljiva tudi resnična dobrobit živali, ki jo bo izvajanje takega zakona prineslo.

Najhitreje in najbolj glasno pa so se odzvali t.i. »zaščitniki živali«. Med prvimi je bila partnerica predsednika vlade z objavo video podkasta, v katerem je nastopila tudi poslanka Meira Hot, prvopodpisana pod ta zakon v letu 2023. Naj samo spomnim, da je takratno besedilo zakona raztrgala Zakonodajno pravna služba Državnega zbora, seznam očitanih nepravilnosti in tudi neustavnosti pa je bil dolg kar trinajst (13) strani.

V javnosti se je z dvema objavama oglasilo tudi Društvo AniMa. Najprej je razjezilo rejce drobnice, ki jih je imenovalo »hobi kmete«, in trdilo, da se »v praksi drobnico redi izključno zaradi sistema subvencij« in da se »v tem kontekstu subvencionirana reja drobnice za "kulturno krajino" sprevrže v dejavnost, ki prikriva dejstvo, da je krajino mogoče vzdrževati tudi z naravnimi procesi in divjadjo - brez nepotrebnega trpljenja živali ...«

Objavo so pod pritiskom argumentiranih kritik izbrisali, a se že čez nekaj dni spravili na celotno živinorejo. In ja, bistvo obeh objav je enako. Gre za denar, za sredstva evropske Skupne kmetijske politike.

A pustimo aktiviste in njihovo retoriko. Bolj zaskrbljujoč je odziv državne sekretarke, ki pravi, da zahtev kmetov ne razume.

Seveda jih razume. Če jih pa res ne razume, jih bi gotovo razumela, če bi prebrala odziv mladega kmeta Mateja Potokarja na to dogajanje. In ta njegov zapis je pravzaprav vse, kar bi vam rad danes povedal. Zato mu vsi skupaj prisluhnimo:

Zadnje čase krožijo zapisi, ki blatijo nas, kmete. Nas, ki vsak dan vstajamo pred soncem, da poskrbimo za živali, polja, rastline – in pogosto pozabimo na svoje zdravje, počitek in osebno življenje. Zdaj berem, da smo mi problem. Da smo pasivni. Da dobivamo denar za »mučenje«.
Pa kdo od teh, ki to pišejo, je kdaj res stal v hlevu? Držal v naročju novorojenega telička? Pomagal kravi pri telitvi? V dežju reševal živali s pašnika? Sredi noči čakal pri veterinarju, da bi oskrbel bolno žival?

Kdorkoli vsaj malo pozna kmetovanje, dobro ve: Brez dobrih pogojev ni dobrih rezultatov.
Slovenija je travnata dežela. Nimamo velikih ravnic, kot jih imajo v Ukrajini ali Franciji. Imamo hribe, doline, vlago, naravno travo. In to travno rastlinje lahko najbolj smiselno in učinkovito izkoriščajo živali – prežvekovalci, kot so krave, ovce in koze.

Kaj bi naredili z vso to travno biomaso, če živinoreje ne bi bilo? Bi jo pustili zgniti? Bi jo mulili z umetnim mesom?

Večina slovenskih kmetov svoje živali pozna po imenu. Redimo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Krava pri nas prej dobi veterinarsko pomoč kot človek prikliče zdravnika. To je realnost, ne floskula.

In medtem ko se govori o dobrobiti živali, se nihče ne vpraša, kako je mogoče, da je zelenjava v trgovini cenejša od vode. Koliko migrantov v južni Evropi je zanjo delalo brez plačila? Koliko čebel je umrlo zaradi monokultur? Koliko otrok pobira avokado za »zdrave jedilnike« tistih, ki nam očitajo neetičnost?

Pa vendar so ti pridelki označeni kot »etični«, medtem ko naj bi bila slovenska živinoreja – neetična?

Kolikokrat smo kmetje pridelali zelenjavo, pa smo jo morali zavreči, ker je bil uvoz iz tujine cenejši od naših stroškov? Koliko pridelkov je propadlo, ker potrošnik izbira po ceni, ne po izvoru?
In koliko ljudi sploh ve, kako je pridelana hrana, ki jo jedo? Koliko zemlje, vode, čebel in ljudi je izkoriščanih, da se nekdo lahko počuti »etično«, medtem ko s prstom kaže na nas – tiste, ki skrbimo za resnično zemljo, resnične živali, resnično hrano?

Razočaran sem. Ne jezen, ampak utrujen.

Ker vedno znova berem tekste, ki mečejo blato na ljudi, ki še vztrajajo na zemlji. Ker je vedno več tistih, ki o kmetijstvu govorijo z ideoloških kavčev, vedno manj pa tistih, ki bi dejansko prijeli za vile, lopato ali motiko. Je za temi zapisi neuspešna industrija umetne hrane?

Jaz sem kmet. In vsak dan naredim vse za svoje živali, svoja polja, svojo zemljo. Pogosto preveč. Večkrat pozabim nase.
Ampak tudi jutri bom vstal, in šel nahranit živali.
Ker me potrebujejo.
Ker sem za to odgovoren.
Ker vem, da delam prav.

Tako na FB mladi kmet Matej Potokar. Vabljeni, da razmislite!