Mateja F. Novljan
Andrej Jerman
Alen Salihović
S. Magda Burger: Ko otroci vidijo, da tudi starši potrebujejo Boga, je to zanje zelo močno sporočilo. (foto: zaya odeesho / Unsplash)
S. Magda Burger: Ko otroci vidijo, da tudi starši potrebujejo Boga, je to zanje zelo močno sporočilo. | (foto: zaya odeesho / Unsplash)

Katehet je razpet med razlago snovi in iskanjem odnosa

31.08.2020, 13:20 Mirjam Judež

Pred novim katehetskim letom je bila naša sogovornica s. Magda Burger iz Slovenskega katehetskega urada. Delo kateheta je odgovorno. Prav je, da ga cenimo. Izzivov katehetom ne manjka: »Katehet je postavljen v razpeto vlogo, kjer podaja snov in hkrati išče odnos. Iskanje odnosa zahteva svoj čas, prostor zaupanja in to je včasih zelo težko, ker moramo otroke nekaj naučiti, saj od doma ne prinesejo dovolj znanja. Med petnajstimi otroci imate lahko deset takih, ki še nikoli niso bili v cerkvi in slišali imena Jezus in pet otrok, ki so dejavno prisotni v župniji. Tukaj se lahko zamaje, ker zmanjka potrpežljivosti in zmanjka časa. Katehet je res prvi, ki kaže, kakšen naj bi bil idealen odnos in hkrati tisti, ki dela največ napak.« S s. Magdo se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Kateheza ali verouk?

»Beseda »kateheza« je malo manj znana v slovenskem prostoru, ker smo dediči naše zgodovine, ko smo kmalu po 2. svetovni vojni uvajali besedo »nauk«, verouk, veronauk, ker smo se učili o veri. Z 2. koncilom je zapihal nov veter, da se ne učimo o veri samo osnovnih resnic, ampak se učimo tudi, kako vero živeti. To pa je beseda »kateheza«. Beseda »katehein« pomeni odmevati na neko sporočilo, slišati, sprejeti, živeti, reagirati na to. Pri katehezi slišimo božjo besedo in smo povabljeni, da nanjo odmevamo v vsakdanjem življenju. Nauk o veri (verouk) je samo en del kateheze, ki sicer zajema vse nivoje človekovega življenja in ne samo devet let osnovnošolske župnijske kateheze, kot jo poznamo najbolj. V tem obdobju odmevamo na Božjo besedo, na Jezusovo povabilo življenja po evangeliju.«

Štirje modeli katehetskega leta ob prisotnosti koronavirusa: prvi model že poznamo

»Prvi model je najbolj klasičen, kjer se redno tedensko srečujejo skupine katehezirancev. Vedno pa priporočamo, da se kateheti držijo pravil NIJZ in pa SŠK, ki so v sozvočju. Katehetom priporočamo, da kjer ni mogoče zagotoviti razdalje 1,5 metra med enim in drugim katehizirancem, da te skupine razdelijo na manjše, zato se skupine ne bodo srečevale čisto vsak teden. Če se skupina otrok razdeli na polovico, se bodo srečevali s katehetom na 14 dni. Moramo zagotoviti prostor, zato ima vsak kateheziranec svojo mizo. Vsak katehet presodi sam in ukrepa.«

Drugi model vključuje mesečna srečanja

»Katehet zbere skupino katehizirancev, s katero se sreča enkrat mesečno. Za ostalo obdobje jim da navodila, kako in kaj predelati učne snovi, da se nekaj le naučijo in kako to vpeljati v svoje življenje, v življenje domačih družin. Enkratno srečanje se lahko zgodi med tednom, lahko v nedeljo, odvisno od župnije, duhovnika, kateheta. Govorimo o katehezirancih, otrocih. Mlajši otroci pridejo s starši, tu bodo kateheti morali upoštevati številčnost in prostorskost, bo pa to lepa priložnost za narediti »nekaj več«, nekaj z družino, kot tako.«

Tretji model: družinska kateheza

»Družinska kateheza ima lahko dva podmodela. Prvič: družine, ki se vključijo v ta model, pridejo enkrat mesečno, če pa to ne bo mogoče, se povabi kateheta, da vpraša, če sme priti on na dom. To je lahko za katehete veliko breme, ampak mogoče se bo le dalo manjše podskupine družin dobiti skupaj in z njimi malo pogledati, kaj smo se naučili in kako smo to živeli. Teh oblik družinskih katehez že kar nekaj živi po Sloveniji. Starši so tako obremenjeni z vožnjo in dostavljanjem otrok na razne dejavnosti, da so oblike družinske kateheze odgovor na stisko staršev, zato običajno potekajo ob nedeljah. Starši imajo svoj program, otroci pa po nivojih svoj program. Taka oblika družinskih katehez zahteva precej veliko ekipo katehetov in dovolj prostora. Ob pojavu koronavirusa se bo morala tudi ta oblika družinske kateheze prilagoditi navodilom in priporočilom.«

Ko otroci vidijo, da tudi starši potrebujejo Boga, je to zelo močno sporočilo otrokom, da to ni nekaj samo za njih, nekaj manjvrednega, ampak je to življenjsko pomembno!

Družinska kateheza odgovarja na stisko s časom, hkrati pa staršem prinaša »nekaj več« - katehezo

»Starši se zavedajo, da ne vedo in ne znajo dovolj, to je osebno veliko spoznanje, ki smo ga slišali in hkrati tudi začutili, da se moramo znotraj življenja po veri nujno vedno znova izobraževati, med seboj pogovarjati, da postajamo resnične priče. To je tisto obdobje Apostolskih del, ko so se zbirali skupaj, skupaj lomili kruh, razpravljali, pogovarjali, kako čim bolje živeti Jezusovo vabilo življenja po evangeliju. Ko se je zaznala ta potreba v odraslih, smo lahko rekli vsi skupaj samo: »Hvala Bogu!« Ko otroci vidijo, da tudi starši potrebujejo Boga, je to zelo močno sporočilo otrokom, da to ni nekaj samo za njih, nekaj manjvrednega, ampak je to življenjsko pomembno!«

Četrti model je v skladu s časom, v katerem živimo: kateheza na daljavo

»Vanjo smo bili potisnjeni spomladi, ko smo morali ostati doma in ko se nam je zdelo škoda, da bi ta verski vidik ostal samo za štirimi stenami. In hkrati, ko smo se srečali z nemočjo staršev, kako skupaj moliti. Starši so klicali: »Mi moramo obdelati to in ono, pa ne znamo. Beremo katekizem, priročnik, pripomoček, pa ne vemo, kaj pomeni.« Takrat smo Slovenski katehetski urad in kateheti vskočili in oblikovali sporočila, gradiva za pomoč. Omenila bi tudi veliko podporo rubrike Bim bam bom na Radiu Ognjišče, kjer smo lahko sodelovali in skušali poslušalce spomniti, kako živeti po evangeliju. Po veliki noči pa smo skušali spodbuditi katehete, da bi dali katehezirancem, s katerimi so bili lahko v stiku, še malo več vsebine. Priporočljivo in dragoceno je zlasti tisto gradivo, ki je bilo osredotočeno na oblikovanje družinskega molitvenega življenja. To je bilo skoncentrirano na nedeljsko bogoslužje, da bi si ob nedeljah pa le vzeli eno urico ne samo za ogled sv. maše prek spleta, ampak bi se o tem tudi med sabo pogovarjali.«

Vera je velik Božji dar, za katerega prosimo in molimo.

(Mateja) »Moti me, da ni osnovnega temelja, da bi bilo čimveč poudarka na samospoznanju, da Bog je. Na tem se potem lahko gradijo vse lepe kateheze, vsi Jezusovi nauki. Ljudje so včasih odpadli od vere, ker se jim ni dalo hoditi v cerkev, ker jim je preveč dobro …, sedaj pa tudi krstov in pogrebov ni več, ker ljudje zares ne verjamejo, da Bog sploh obstaja.

»Einstein je dejal: »Bog je tako očiten, da ga lahko vidi vsak in je tako zelo skrit, da ga ne more videti nihče.« Hkrati pa govorimo tudi o naši volji. Ga želimo ali ne želimo odkriti? Ljudje Ga želimo odkriti, ko smo v stiski, zadregi. Naš svet se mi zdi tak, da se človek čuti vsemogočnega, vsevednega, in je zato po mojem mnenju, naj mi oprostijo tisti poslušalci, ki trpijo za koronavirusom, koronavirus obdobje Božje milosti. Ko spoznamo, kako majhna zadevica, ki je ne moremo niti videti s prostim očesom, blokira vse človeštvo. Če ta majhna stvar zmore blokirati vse človeštvo, kako velik je šele Bog, da vse človeštvo še vedno ohranja v njegovem razvoju, obstoju, v naravi, vsepovsod. Razlaga o tem, a Bog je ali ga ni, je po mojem občutku Sizifovo delo. Ko se pogovarjamo o katehezi, predpostavljamo, da starši, ki pošiljajo svoje otroke h katehezi, hodimo k bogoslužju in že takrat, ko se pokrižamo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, s tem izpovedujemo vero v Boga, ki pa je temelj, da lahko naredim karkoli drugega v iskanju in spoznavanju Božje veličine. Če tega ni, je stvar zakomplicirana, ker ne iščemo več Božje veličine, ampak iščemo sami sebe in potem se o katehezi ne moremo več pogovarjati. Hkrati pa je vera velik Božji dar, za katerega prosimo in molimo. V času, ko je Jezus živel, so prišli k njemu in rekli: »Gospod, pomagaj moji neveri. Verujem, da si Božji Sin, pomagaj moji neveri.« Jaz zelo pogosto molim to, pa sem v samostanu in sem sprejela Boga za svoj resnični temelj in kolikor mi bo pamet dala, ga ne bom zanikala nikoli. Ampak še vedno čutim, da je moja vera zelo šibka in sprašujem se, kako verujejo tisti, ki trdijo, da je njihova vera močna. Občudujem jih!«

Pred desetletji se je reklo: »Bog je!« in to se prenaša na otroke, ki se morajo tega učiti in seveda »ubogati« ...

»Ko smo rekli: »Tako je in o tem se ne razpravlja« (to ni bil samo Bog, bilo je kup človeških norm, ki so veljala ali celo še veljajo), smo ljudje tako narejeni, da stvari, ki jih ne razumemo, začnemo opuščati. Sedaj žanjemo posledice tega avtoritativnega vedenja oz. naših zahtev. Kaj pa vem, mogoča je to valovanje znotraj človeškega razvoja ena taka logična naravna scena, ker če pogledamo Izraelsko ljudstvo, staro zavezo, je ves čas valovalo v tem, ko so se zatekli k Bogu, so bili Božje ljudstvo, pa je prišla generacija, rekla, imamo druge bogove, ti so močnejši … V naši civilizaciji je zelo podobno. Ko je prišel COVID-19, je to mogoče res eno tako obdobje, ko rečemo: »Ups, mogoče pa res je nekaj več!«.

Kateheti, ki se »lovite« s sodobno tehniko, ste povabljeni k digitalnemu opismenjevanju

»Pokazal se je razkorak pri katehetih, ki obvladajo vse in so prek sodobne tehnike prišli v stik s svojimi kateheziranci, in tistimi, ki smo se lovili, iskali pomoč pri vseh svojih prijateljih … Katehetski urad se trudi in smo pred projektom Emavs, ko bomo z Rokom Piskom skušali narediti digitalno opismenjevanje za katehete, ki smo jih povabili k vpisu. Še vedno velja vabilo, naj tisti kateheti, ki si želijo izobraževanja, pišejo na naš naslov, da bi čimbolj izkoristili to, kar nam je razvoj dal, to so tehnična sredstva. Ne bomo navezovali samo stika z otroki, ampak tudi s starši, ki morate potrditi, da se z vašimi otroki smemo pogovarjati. Pomembno je, da starši veste, s kom imajo otroci stik in da te stike prek medijev tudi blagoslovite s svojim dovoljenjem.«

(Jože) »Ob začetku katehetskega leta sem razmišljal, da je zelo vežno, da ko smo v nekem odnosu, da iščemo Boga. Ko smo z dijaki ali učenci pri verouku, da v tem odnosu iščemo Boga. Jaz sem tudi veren, zakaj, ne vem, gotovo zaradi staršev, pa po Božji milosti. Kako to prenesti v kontakt z drugimi? Jaz mislim, da tako, da človeka skušamo razumeti, slišati, mu pomagati rešiti težave, kakršnikoli že so.«

»Iskanje Boga je zelo zahtevna reč, poslušanje pa je še bolj zahtevno. Ko poslušamo, v sebi še ne iščemo odgovora, ampak poslušamo, kaj nam ima kdo povedati, šele potem odmevamo na njegove besede. To je iskanje. Po drugi strani pa drži: »Ne samo tisti, kdor mi pravi Gospod, Gospod, pride v Nebeško kraljestvo, ampak vsak, ki izpolni voljo mojega Očeta, ki je v Nebesih,« je rekel Jezus. Vsi smo dolžni izpolnjevati svoje dolžnosti na področju, kjer smo, to je življenje sedanjosti, življenje Božjega trenutka. Izpolnjevanje osebne dolžnosti je v prvi vrsti tudi izpolnjevanje Božje volje. Vse, kar je potem glede na gradnjo odnosa med seboj, med ljudmi, je v prvi vrsti spoštovanje. Povsod, kjer iščemo spoštovanje do drugega človeka, iščemo Božjo podobo v njem. Na tem spoštovanju moramo v naši družbi zelo veliko delati.«

 

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA) Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA)

ZDA: Odreči obhajilo politikom, ki podpirajo splav?

Med ameriškimi škofi se je ob katoliškem predsedniku Joeu Bidnu, ki podpira splav, znova razplamtela razprava o tem, ali katoliškim politikom, ki podpirajo splav, odreči obhajilo. Vatikan poziva k ...

Pogled na Tempeljski grič z Oljske gore (photo: Marcel Krek) Pogled na Tempeljski grič z Oljske gore (photo: Marcel Krek)

Jeruzalem: sveto in nemirno mesto

Zadnje dni spremljamo stopnjevanje napetosti med Izraelom in Palestinci v mestu Jeruzalem, pri čemer so bili številni ranjeni, nekaj pa jih je v valu nasilja celo izgubilo življenje. Od kod tako ...

O avtorju