Motnje hranjenja: skupni obroki naj bodo nekaj lepega!

Svetovalnica | 25.08.2020, 12:10 Mirjam Judež

Ko deklice začnejo odraščati in dobivati ženske obline, se marsikatera ne more sprijazniti s tem. Hujšanje je proces, ki poteka na skrivaj in ga starši pogosto dolgo ne opazijo. Kako pomembna je podpora in kako poteka zdravljenje motenj hranjenja, smo vprašali dr. Karin Sernec z Enote za zdravljenje motenj hranjenja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Z njo se je pogovarjala Tanja Dominko.

Jedrna problema pri vseh ljudeh z motnjami hranjenja sta nizka samopodoba in slabo samospoštovanje

»Obdobje adolescence, mladostništva je zagotovo obdobje, v katerem se zgodijo dobre ali slabe stvari. Tu mislim predvsem na razvoj samopodobe, samospoštovanja. Vsi vemo, da sta jedrna problema pri vseh ljudeh z motnjami hranjenja nizka samopodoba in slabo samospoštovanje. Samopodoba se začne kmalu razvijati, en del se tudi podeduje, strokovnjaki pa pravimo, da je bistvo razvoja, ki nam omogoča dober razvoj samopodobe, občutek varnosti. Velikokrat delno zmotno mislimo, da občutek varnosti dobimo z veliko ljubezni, bližine, crkljanja, z razumevanjem. To je vse res, vse našteto je nekaj, kar vsi rabimo in je nujno. Tisto, kar je ključno, da se počutimo varne, so jasne meje. To pomeni, da lahko otrok, mladostnik predvideva, kaj bodo posledice njegovih dejanj. »Če se boš vedel na tak način, bo posledica taka.« Ker lahko predvideva, kaj se bo zgodilo, mu to da občutek varnosti, ki pa je temelj, gradnik samopodobe in samospoštovanja.«

Vzroki za motnje hranjenja so iz treh skupin, ki pa se med seboj seštevajo: biološko genetski, sociokulturni in družinski dejavniki

»Sem mama in ne bi rada, da starši mislimo, da smo za krivi za vse. V svoji 30-letni poklicni poti sem srečala zelo malo slabih staršev, ki bi zanalašč počeli nekaj, kar vedo, da bo škodilo njegovemu otroku. Večinoma želimo dobro otrokom, to pa nam bolje ali slabše uspeva. Otroci niso naše fotokopije. Naše predstave o tem, kaj je prav, kaj ne, kaj si želimo, česa ne, so drugačne kot od naših otrok in tu se velikokrat zaplete. Vzroke za nastanek motenj hranjenja delimo na tri velike skupine: 1. biološko genetski, na katere nimamo veliko vpliva (značilne osebnostne lastnosti, ki jih imajo ljudje z motnjami hranjenja, visoka porodna teža novorojenčka in otroka do 3. leta), 2. sociokulturni dejavniki (vsi vidimo idealizirane podobe moških in žensk v reklamah, revijah, na družbenih omrežjih. Ko gledaš vse to, nikoli nisi tako lep in popoln, kot so te zrežirane slike. Sem sodi tudi spremenjena družina. Družinski sistem se je v zadnjih stotih letih zelo spremenil. Če smo ženske iskrene, moramo priznati, da smo se ne le morale, ampak tudi želele zaposliti. Mama in žena ni ves čas doma, ne podpira treh vogalov, ne skrbi (toliko) za hišo in otroke, vloga moža ni več, da prihaja domov, odloča o večjih stvareh in prinaša denar. V naših nezavednih percepcijah ženske želimo, da bi nas moški pocrkljal, bil kavalir, hkrati želimo biti samostojne. Tudi pri moških so kontradiktorne nezavedne želje in otroci to čutijo.), 3. družinski vzroki (hude telesne, kronične duševne bolezni; to ne pomeni, da bo otrok starša, ki ima hudo sladkorno bolezen ali kakršnokoli duševno motnjo, imel motnjo hranjenja. Je pa to eden od dejavnikov, ki se vedno seštevajo iz 1., 2. in 3. skupine in če so zraven še osebnostne lastnosti in se zgodi mladostniku še nek težek dogodek, je to lahko kaplja čez rob. Med družinske vzroke sodijo tudi zlorabe, neustrezno partnerstvo, neustrezno starševstvo, da so otroci »amortizerji«, razsodniki, pogajalci med staršema. Krivde pri starših ni smiselno iskati, je pa smiselno iskati vzroke, da lahko uspešno zdravimo.«

Pomoč ljudem, ki se soočajo z motnjami hranjenja, v času koronavirusa poteka po telefonu 

»Tudi v času koronavirusa pomagamo po svojih najboljših močeh. Se je pa zapletlo v tem smislu, da so psihoterapevtski oddelki še vedno zaprti. Kdaj in kako se bodo odprli, ne vemo, skušamo pa res v tem času, ko smo imeli večinoma ambulante po telefonu, to kolikor se da dobro urejati na daljavo, biti veliko bolj na voljo. Prej smo se z ljudmi, ki jim je šlo že precej bolje, videli enkrat na dva meseca. Zdaj smo bili pogosteje v stiku prek telefona. Ljudje sprašujejo, če se to da. Prvi pregled se absolutno ne da. Naše delo smo organizirali tako, da imamo urgentne in triažne preglede v živo, z razliko od ljudi, ki so že redno v terapiji in se med seboj dobro poznamo. Slišim njihov glas in vem, v kakšni koži so, tudi oni že po glasu vedo, kakšen dan imam. Pacientom to zelo ustreza, ker jim ni treba prihajati v Ljubljano iz Murske Sobote, Lendave, Nove Gorice …, iskati parkirišče … Vse smo uredili kar prek telefona v pol ure. Pacienti so zadovoljni, si pa vsi želimo, da bi se videli, malo »stisnili«, si bili blizu, ker bližine ne more ničesar nadomestiti.«

Če se po pol leta stvari ne obrnejo na bolje, je priporočljivo hospitalno zdravljenje

»Nisem telepat in ne vidim v dušo. Veliko pacientov, če se strinjajo, stehtamo. Teža je minimalen pokazatelj tega, kako jim gre. Vedno me lahko »nahecajo«, se zlažejo. Manipulativnost je pri ljudeh z motnjami hranjenja del bolezni, ne karakterna značilnost. Če kdo motovili, vedno rečem, da goljufa sebe, ne mene. Mene vedno lahko »prinese okrog«, z izgovori, da sem šel ravno lulat, imel prejšnji dan prebavne težave, zato je nižja številka na tehtnici … Tudi sicer v živo, ko smo skupaj, se skušam izogibati obsežnim pogovorom o telesni teži, ker je to simptom, ne pa vzrok oz. tisto bistvo, o čemer se moramo pogovarjati. Več se pogovarjamo o tem, kako se počutijo, kako jim gre v duši, kaj so lepega doživeli, če je bilo kaj hudega ali lepega, kako obvladujejo svoje stanje, počutje … Če pa vidim oz. slišim, da grejo stvari na slabše in človek nikakor ne sodeluje, če pol leta ne gre na bolje ambulantno, je priporočljivo hospitalno zdravljenje na naši enoti. Če pa tudi tam ne gre, je to nemotiviranost. S tem soočimo človeka, mu damo možnost tedenskega razmislek doma, potem pa želimo in zahtevamo, da po enem tednu zelo jasno predstavi svoje cilje in kako bo to dosegel.«

Imejmo redne skupne obroke, ta čas pa naj bo nekaj luštnega, zabavnega. Če pogovor ne steče, starši povejmo kaj o sebi, svojih izkušnjah … 

»Vedno starše, učitelje, vse, ki so v stikih z mladostniki, sploh s tistimi, z motnjami hranjenja, učimo, da je, najslabše, kar počnemo, da kontroliramo. Hkrati pa je najtežje tega ne početi. Če pomislimo, da za mizo sedi otrok ob polno obloženi mizi, on pa umira zaradi podhranjenosti, je to težko sprejeti. Moramo vedeti, da so simptomi: restrikcija hrane, prenajedanje, bruhanje … klic na pomoč. Če krepimo ta simptom (če ga silimo k temu, da bi jedel, prosimo, jokamo, se ukvarjamo s hrano, s tem, koliko je pojedel …), kar je razumljivo, ampak narobe, s tem dajemo njegovemu simptomu dodatno moč, dodatno veljavo na nezavednem nivoju. Otrok ne dela tega zanalašč, ampak zaradi seštevka naštetih vzrokov pride do npr. anoreksije. Ko tak otrok dobi pozornost, skrb vse družine se konsolidira okrog otroka, ki je zbolel, se je težko vsej tej pozornosti odreči na nezavedni ravni. Mi vedno svetujemo redne skupne obroke, naj bo čas, ko skupaj jemo, če se le da, nekaj luštnega, zabavnega, pa tudi, če pogovor teče malo »na silo«. Pa se pogovarjajmo, kaj nas zanima, kateri filmi so nam všeč, kam bomo šli na izlet, kaj se nam je zgodilo. Otrok, ki je zelo v stiski (pri motnjah hranjenja je pogosto pridružena depresija, anksioznost), težko veliko govori o sebi. Pa nadoknadimo mi, povejmo kaj o sebi, kaj se nam je zgodilo, kako je nam v določenih situacijah. S tem damo otroku »zeleno karto«, da lahko govori o dobrih in slabih stvareh. Ampak med otroki ne o slabih stvareh. Obroki naj bodo nekaj lepega. Tudi pri zdravih mladostnikih, otrocih, preventivno svetujemo, da naj bodo obroki, hrana povezana s pozitivnimi občutki, da jih takrat ne »zaslišujemo«, kako je bilo v šoli, si naredil domačo nalogo, koliko si pisal matematiko, ker prej ali slej mu ne bo fino z nami na kosilu. Prej ali potem pa lahko vprašamo tudi bolj »zoprne« stvari. To so enostavna priporočila, ki naredijo zelo veliko razliko.«

Otrok se nam bo zaupal, če se bomo tudi mi zaupali njemu in razkrili čim širšo paleto čustev

»Rutina je super, pomeni predvidljivost in varnost. Velikokrat, če slišimo »rutina«, nam to pomeni nekaj slabega. Rutina je nekaj zelo koristnega. Čim manjši je otrok, tem bolj je pomembna, ker mu daje občutek varnosti in je eden od pomembnih gradnikov samopodobe in samospoštovanja. Redni obroki so nujni. Starši si zelo želimo, da bi nam otrok zaupal, nam povedal, kaj se mu dogaja, če je zaljubljen … Zelo redko pa pomislimo, da nam bo zaupal, če bo imel izkušnjo, da tudi mi njemu zaupamo. Otroku zaupajmo tudi mi kakšne zagate, ne samo, kako smo briljantni, kako smo super. Če hočemo biti v očeh otroka najboljši, briljantni, super v šoli, super v poklicu, perfektno partnerstvo, … mu s tem sporočamo, da je samo to tisto, kar je dobro in dovoljeno. Pomembno je, da tudi mi povemo, če smo se kdaj zlagali, bili ljubosumni, jezni, da otrok vidi, da se starši skregamo, da pa tudi vidi, kako se znamo pogovoriti, pomiriti in da ni konec sveta. Če bomo otroku mi, kot vzor, pokazali čim širšo paleto čustev, mu bomo s tem dali dovoljenje, da bo tudi on vsa ta čustva smel čutiti in pokazati. V takih družinah je zelo malo možnosti, da bo otrok razvil motnjo hranjenja, depresijo ali kakšno drugo duševno težavo, ki se pojavlja v otroštvu oz. mladostništvu.«

Poiščimo miren trenutek za pogovor, prej pa zelo jasno pri sebi razmislimo, ali se v otroku dogajajo spremembe na prehranjevalnem, spalnem in socialnem področju

»Motnje hranjenja so bolezni zanikanja ne samo s strani otroka, mladostnika, ki je obolel, ampak tudi s strani staršev. Zakaj? Če jaz pomislim, da bi bilo z našim otrokom karkoli narobe na duševnem področju, če se dogaja motnja hranjenja, katerakoli duševna motnja, je prvi občutek, ki priplava na površje, občutek krivde, ki se mu vsi skušamo čimbolj izogibati, zato je toliko zanikanja na obeh straneh. Prej ali slej starši to opazimo (lahko tudi učitelj, trener, prijatelji) in svetujemo, da najdemo en miren trenutek. Prej zelo jasno pri sebi razmislimo, kaj so tiste spremembe, ki jih opažamo pri otroku: da ne spi ponoči, da ne jé med obroki, da vedno bolj hujša, ali je hladilnik prazen, nima več prijateljev … Naj razmisli, ali se v otroku dogajajo spremembe na prehranjevalnem, spalnem in socialnem področju. Te tri stvari so prve. Slabši učni uspeh je viden kasneje. Ena od osebnostnih lastnosti pri ljudeh z motnjami hranjenja je perfekcionizem in storilnost. To so ponavadi najboljši učenci, dijaki, študentje, ki šele v napredovani fazi bolezni ne zmorejo več dosegati najboljših rezultatov. Ko starš premisli vse te stvari, ki jih opaža, si najde en miren trenutek in mu brez solz, brez drame trezno, jasno, z občutkom pove: »Jaz pri tebi opažam zadnje mesece to in to … mislim, da gre za to in to …, pripravljen sem ti stati ob strani, tukaj sem, neskončno te imam rad(a) … kako lahko pomagam?«. Starš naj pride ven z jasnimi argumenti, fakti, ne z očitkom, z občutkom, ampak jasno, razumljivo. Takrat je zelo pomembno, da ne reagiramo narobe in ga takoj peljemo k psihiatru ali psihologu. Otrok bo to razumel, da se ga želimo znebiti in mu nismo sposobni stati ob strani. Vzemimo si nekaj časa. To so kronične duševne motnje, ni hitrih rešitev, zdravljenje v povprečju traja 6 let, mesec gor ali dol ne bo nič spremenilo. Zelo je pomembno, da se pogovarjamo z otrokom, mu damo čas, povemo kaj svojih težkih izkušenj, da nima samo on občutka, da je nesposoben. Dogovorimo se, kaj lahko skupaj doma naredimo, se dogovorimo za redne skupne obroke, starši čim več govorimo o sebi in svojih občutkih, ne vezano na motnje hranjenja, ampak na splošno, na življenje, svoje pretekle izkušnje … Dogovorimo se tudi, da če v dveh, treh mesecih ne bo bolje, bomo iskali rešitve naprej. Potem naštejemo možnosti, kje poiščemo pomoč: MUZA, ambulantni psiholog, … Z Društvom MUZA - Svetovalnico za motnje hranjenja veliko sodelujemo. Traja od 4 do 6 let, da človek z motnjami hranjenja poišče strokovno pomoč. Velikokrat se zgodi, da ljudje, ki si končno priznajo, da imajo težavo, grejo na začetku veliko lažje v neko nevladno organizacijo, kot kar takoj na psihiatrijo. MUZA je briljanten primer sodelovanja z našo uradno kliniko, oddelkom, kjer velikokrat ljudje ne potrebujejo naše nadaljnje pomoči, ker se stvari že tam uredijo. Pomembno pa je, da smo odločni! Odločnost je spet meja in daje občutek varnosti. Otrok bo tudi razumel, da bomo nekaj ukrenili in se ne samo pogovarjali.«