Biti rejnik ni lahko! To je več kot poklic, to je poslanstvo.

Svetovalnica | 14.08.2020, 13:17 Mirjam Judež

Otroci so največji dar, toda v kakšni družini se zgodi, da so ranjenosti staršev prehude. Bodisi zaradi drog, alkohola, nasilja ali duševnih motenj CSD ali sodišče otroke dodelita v rejništvo oz. v naročje druge matere, očeta. Trenutno je v 602 rejniških družinah 841 otrok, 130 družin pa je »na rezervi«, nimajo otrok v rejništvu, a so jih pripravljeni sprejeti. Kako živijo rejniške družine? Z nami je bil psihoterapevt Andrej Omulec: »Rejnik lahko postane tisti, ki v globini res čuti, da bi lahko nekomu dal svoj višek ljubezni.« Z njim se je pogovarjala Tanja Dominko.

Posebnost rejniških družin

»V tem, da so razširjene in tam pride neka čisto nova dinamika, novi odnosi, nova struktura. Če pride en otrok, pride z njim njegova razširjena struktura vseh občutkov, tudi strici, tete, družinsko deblo iz generacije nazaj, starši, vso to dinamiko otrok prinese v novo družino in tam zaigra čisto svojo melodijo. Cela družinska struktura se spremeni. Cela družina se mora spremeniti, če ne, otrok hitro izpade »outsider«, tisti, ki ga družina ne sprejema in je stalno eno nihanje, prilagajanje na novega otroka, novo strukturo, novo dinamiko. Vse lahko postane zelo prijetno ali do konca »razštelano«. To najbolje vedo rejniški starši, ki morajo biti na nek način dovzetni za vse nove stvari, ki jih otrok prinese. Otrok prinese tudi stisko odtujitve od svoje biološke družine, to je še dodaten strah. Otroci povedo, da je to isto, kot bi te poslali na drug konec sveta, zdaj se pa znajdi. Za otroke je dostikrat težka situacija, saj tam doživijo čisto stisko, strah.«

Rejniški starši so običajni pari s svojimi otroki, lahko pa teh nimajo in želijo zapolniti vrzel

»Ne moremo posploševati nobene stvari, ker je rejništvo specifična zadeva, otroci so specifični. Gotovo morajo imeti čut za to, sicer na dolgi rok ne zdržijo. Tukaj denar ni motivacija, čeprav pogosto slišimo ta očitek. Njihova nagrada, ker so rejniki, je skromna (135 €), vse ostalo so sredstva, ki gredo za otrokovo skrb. Ko si zvečer z otrokom, ki je bolan, ne more spati, ker je bil spolno zlorabljen … Ti otroci ponavadi izhajajo iz okolij s travmatičnimi izkušnjami. Če globoko v sebi ne čutiš tega poslanstva in sočutja s tem otrokom, na dolgi rok ne preživiš.«

Osnovno čustvo naj bo pomoč otrokom

»Drži in hkrati tudi zavedanje, da ne vzameš otroka, ker bi ga ti odrešil, ampak izključno zaradi sebe, ker si to želiš početi, želiš z njim živeti, temu narodu dati nekaj dostojnega, nekaj več, da višek svoje ljubezni daješ naprej. Če zate to ni motivacija, je bolje, da se za to ne odločiš. Otroci hrepenijo po redu, pravilih. Če ni reda in discipline, je otrok razpuščen, »nebo je meja«. Najstniki se »valjajo po jarkih«, samo, da bi jim nekdo postavil meje in jim prišel naproti. Se pa otroci tega dokaj hitro privadijo. Če so rane, travme večje, otroci te meje in pravila še težje spoštujejo, ker ne zdržijo. Zato je pomembno, da rejniški starši otrokom nenehno pomagajo regulirati, umirjati njihova čutenja in se hkrati zavedati, da so vsi burni odzivi otrok izključno njihovi, rejniški starši pa so tam skrajno sočutni, senzitivni in čutijo njihove odzive čisto organske. Te mame čutijo te otroke v jezi, besu, ki ga otroci lahko prinesejo veliko v družino, vejo, kaj se z njimi dogaja, tisto stisko podoživijo. Starši se morajo zavedati, da je potrebna tudi avtoregulacija, predelava svojih občutkov. Če ne zdržiš, greš ven iz prostora, se vrneš, otroku pomagaš ta občutja predelati. Meje in pravila pa morajo biti in so najbolj potrebna.«

Tudi rejniški starši se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč

»Dobro je, da si kot rejniški starš ne zatiskaš oči, če je potrebno poiščeš kakšno pomoč, otroka kam pelješ, da ti tam povejo, kako bi bilo dobro odreagirati. Preden postaneš rejnik je 10-12 ur izobraževanja, izpolnjeni pa morajo biti tudi vsi ostali pogoji, ki jih zahteva ministrstvo preko CSD. Na nek način prideš gol in bos v to situacijo, dobiš pa otroka, ki ima neko travmo. S travmatičnimi otroci se ukvarjajo izobraženi ljudje! Pomembno je, da si upaš priznati, da si gol in bos, da kakšnih stvari ne veš, poiščeš pomoč in greš naprej.«

Za koliko časa so otroci dodeljeni v novo družino?

»To je kratkotrajni ukrep, ki pa se običajno vleče dlje časa, dokler se starši do te mere ne umirijo, uredijo notranjih struktur, da otroka dobijo nazaj. Lahko se tudi podaljša. Prvo obdobje traja do 18. leta. Če otrok hodi v šolo oz. ima neke druge potrebe, pa do 26. leta, potem se ta zadeva zaključi. Rejniški starši niso pravi starši. Potreba po pravih starših nenehno ostaja, kri ni voda, ti otroci gredo pri 18. letu nazaj v primarne družine, poiščejo starše, jih »poskušajo urediti« oz. preverijo, če so se sami uredili do te mere, da se otroci lahko vrnejo. Normalno je, da si želimo naše starše dostojne, starši so naše »svetinje«, starš je »bog na zemlji«, to je neustavljivo hrepenenje. Takrat ne razmišljaš o situaciji in posledicah, te ljudi iščeš. Če odrasli pogledamo, si najbolj od naših staršev želimo, da so zadovoljni, srečni, to tudi nas umiri. Če je v zakonu nenehno kreganje, želimo urejati stvari, hodimo do njih … Tisti otroci, ki imajo doma največje stiske, največje travme, najbolj želijo tja nazaj, klicati te starše. Tisti, ki imajo doma urejene odnose, tega nikoli ne počnejo na ta način, saj vejo, zaupajo, da je tam varno, da bodo normalno preživeli. Če je v družini kar naprej stiska, »drama« … Predstavljajmo si tega otroka … Kako naj se sploh uči, če je kar naprej v strahu, možgani mu zamrznejo. Ti otroci so kasneje, ko se to sprosti, nekega dne res uspešni ljudje, dosti lažje funkcionirajo, ker vejo, kaj pomeni težko življenje. Dobro je, da jim tam nekdo pomaga, nekdo res verjame v njih. Rejniškim staršem govorim: »Vi tem otrokom dajete balončke upanja, samozavesti, ki jih bodo nekega dne ponesli čez vse čeri življenja. Vi ste edini, ki jim pridete naproti, verujete v njih.« Tudi učitelji imajo ogromno moč, veliko dobrega lahko naredijo. Če imaš učiteljico/učitelja, ki verjame vate, je to čisti dar za otroka. Največ, tudi na splošno za otroka, ki prihaja iz težkih razmer, je, da nekdo verjame vate.«

»Rejnik otroke, ki so mu bili dodeljeni, samo vzgaja, čuva, ureja, vse, kar mora, jim daje ljubezen, varnost, spoštovanje, a rejnik ne more nikoli zamenjati biološkega starša.«

Biološki starši imajo radi svoje otroke

»Biološki starši imajo nekje v sebi radi svoje otroke in jim želijo najboljše. Dostikrat pride do dinamike konkurence: v čem je ona boljša mati kot sem jaz? Tukaj pride do tega krča. Ni enostavno, da nam vzamejo otroke, jih dajo kar neki družini, nekdo drug jih vzgaja in imaš občutek, da si slaba mati. To je zanje res boleče. Še živali trpijo, kaj šele ljudje. Starši imajo gotovo imajo radi te otroke, a pride do prepirov, stisk med njimi. Dobro se je zavedati, da rejnik nima s tem nič. Ta stiska je izključno od tega očeta, te mame. Rejniku so bili otroci dodeljeni preko CSD, on te otroke samo vzgaja, čuva, ureja, vse, kar mora, jim daje ljubezen, varnost, spoštovanje, a rejniki ne morejo nikoli zamenjati biološkega starša. Rejnik se lahko odloči tudi za »odstop«, ko ne zmore več in otroka vrne. To so težke situacije. Otrok znova doživlja zavrženost, ki jo doživlja že v osnovi. V naravi je, da si pripaden biološki družini in če greš iz te družine, doživiš tam zavrženost.«

Rejniški otroci kličejo po pozornosti, otroci rejnikov pa pogosto trpijo. Dajmo vsakemu otroku 10 minut nedeljene pozornosti na dan.

»Vsakemu otroku bi bilo treba posvetiti 10 (nedeljenih) minut na dan, da se čuti nekaj posebnega. S tem dobi na samozavesti, na notranji samopodobi. Biološki otroci od rejnikov doživljajo zavrženost, kar naenkrat so na stranskem tiru, povejo, da se mama več ukvarja z rejniško sestro, njo pa kar pozabi. Ti otroci zahtevajo ogromno pozornosti, ki je nikoli prej niso dobili, strah jih je, da se bo to kar izničilo in tega ne bo več in se oklepajo za vsak balonček pozornosti, hkrati pa jo dostikrat tudi izsilijo. Otroci bioloških staršev lahko kličejo po pozornosti, lahko pa se zaprejo vase in starši sploh ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Res je dobro govoriti o družinskih stvareh in otroku dati 10 minut, ko ti lahko zaupa svoja občutja.«

Rejniškim otrokom je pomembno privzgojiti odnos do učenja in dela

»Tu se pogosto zatika. Kdo od nas si pa želi cele dneve sedeti pred zvezki? Zaradi slabih izkušenj iz preteklosti ti otroci še dodatno zavračajo učenje, ki vzame res veliko časa, potrpljenja rejniških staršev. To je res težko področje. Da o delovnih navadah ne govorimo … Potrebno je vztrajati, ker so pravila zanje res pomembna. Rejniški starši pogosto slišijo veliko neprimernih besed. Otroci niso najbolj prijazni, nežni, preizkušajo, koliko bodo ti starši zdržali, ali jih bodo še ti zavrgli, jim grozili: »Če se ne boš spremenil, te bomo dali nazaj!« To otroka res boli in hkrati tega ne želi slišati. Pomembno se je zavedati, da je vsa stiska, ki jo otrok doživlja, izključno njegova, ne tvoja. Od tebe je odvisno, kako se boš odzval nanjo. Dobro je, da se v sebi umiriš in odreagiraš, kakor je primerno: da ga ne mečeš iz svojega okolja, mu ne groziš. Naj te ne bo sram poiskati pomoč, če jo potrebuješ. Dobro bi bilo tedensko imeti supervizorja, pa ga rejniški starš nima, čeprav živi z otrokom 24 ur na dan. Če bi imel nekoga za pogovor, lahko svoje občutke nekam prikleneš, tako pa si kar naprej sam.«