V hribih se dela dan … V planine previdno in po pameti!

Svetovalnica | 24.07.2020, 11:21 Mirjam Judež

S pogovorom smo se odpravili v gorski svet. Pred nami je konec tedna, ko si planinci radi oprtajo nahrbtnike in se podajo v gore. Ker smo tudi pred vrhuncem planinske sezone, smo gostili gorskega reševalca Janija Beleta: »Planinci si izberejo preveč težke cilje, preveč zaupajo navigaciji. Nesreč zaradi onemoglosti in težav z navigacijo je preveč.« Z njim se je pogovarjal navdušeni gornik Blaž Lesnik.

Jani Bele ni začel preveč optimistično: »Letošnja zima je bila črna in če bi se nadaljevalo, kot se je začelo, bi letos presegli število reševanj. Lani smo zabeležili 604 reševanja. Vsako leto je število reševanj 10 % večje. Potem je prišla korona, zmanjšalo se je število nesreč, zdaj, ko so ukrepi spet sproščeni, pa se je število nesreč zopet povečalo. Kakšne dni med tednom imamo po 4, 5 reševalnih akcij. Kar bojimo se, kako bo sedaj, ko se bo glavna sezona šele začela. Bojimo se, da bodo začeli v hribe zahajati tisti, ki o gorah ne vedo kaj dosti, ki prej niso hodili v hribe. Tujci so bili kar prisotni v dobršnem deležu nesreč. Kaj se bo dogajalo, ne vemo, začelo se je res bolj čudno, beležimo precejšnje število reševalnih akcij, ko rešujemo nepoškodovane planince. Na prvem mestu vzroka za reševanje je onemoglost. Dva meseca ni nihče hodil v hribe, potem pa uresničujejo svoje želje z veliko žlico. Veliko število reševalnih akcij je tudi, ker ljudje zaidejo. V Sloveniji imamo preko 10.000 km markiranih poti. Če ne obvladamo dobro gora, se držimo teh poti, Knafelčevih markacij, ki so pri nas unikatne. Osnovno pravilo je, če nekaj časa ne vidimo markacije, se obrnimo nazaj po isti poti, poiščimo, kje je zadnja markacija in potem pazljivo sledimo naprej. Tudi sam sem naredil precejšnjo število km, ko staviš na svojo zdravo pamet, logiko, vidiš kakšne poti, po katerih hodijo divjadi, včasih sem tudi sam kar rinil naprej, k sreči sem imel velikokrat sabo ženo, ki me je prepričala, naj se vrneva.«

Beležimo precejšnje število reševalnih akcij, ko rešujemo nepoškodovane planince. Na prvem mestu vzroka za reševanje je onemoglost.

Ko se zadeve zresnijo, ko postaja vse bolj skalovito, prepadno, je konec šale, je treba obrnit.

»Ko gremo po kakšni poti, za katero nismo sigurni, da je prava, naj »naša logika« prevladuje toliko časa, ko se vprašamo, če bomo šli lahko tudi nazaj po tej poti. Velikokrat bi že prej obrnili, ne bi rinili naprej. Lep primer je letošnja prva akcija v bohinjskih hribih, ko je pet planincev našlo eno stezico, šlo po njej naprej, dokler niso prišli do terena, ko niso mogli ne naprej, ne nazaj. Ko so prišli reševalci od njih, so jih morali 180 m spustiti z vrvmi, da so prišli na varno. Zadnja akcija je bilo reševanje na Dolkovi špici, ko sta dva zaradi onemoglosti poklicala na pomoč.«

K nesrečam prispeva tudi možnost uporabe telefonov in različnih navigacijskih sistemov. Je dovolj, da se zanesemo na telefon ali imejmo sabo še navadni zemljevid?

»Dobro je, da vemo, kaj pomenijo izohipse oz. plastnice, kaj pomenijo rdeče črte, kaj pomeni, ko so te črte prekinjene. To pomeni zahtevno pot. Pikčaste pomeni zelo zahtevne poti. Pri navigaciji teh zadreg ni. Navigacije, če ne poznamo terena, če ne obvladamo brezpotij ali hoje po nemarkiranih stezah, ne uporabljajmo. Glejmo markacije, držimo se poti in bodimo pozorni na to, kje hodimo. Dajmo manj gledati na telefon in več v okolico. Mobilni telefon je postal del človeškega telesa, brez katerega mnogi ne morejo več. Med hojo pošiljajo SMS-e, slike, igrajo igrice … To ni za v hribe.«

Mobilni telefon naj bi bil v pomoč, pa se velikokrat izkaže za past. Kaj je tisto, zaradi česar se planinci oz. izletniki znajdejo v težavah?

»Pomembno je, da najdemo pravilen začetek poti. Ko sta bila dva namenjena na Kamniško sedlo, sta zgrešila odcep, prišla do odcepa za na Kokrško sedlo, zgrešila, nadaljevala pot, našla lovsko stezo, zašla v težko dostopen teren in k sreči klicala reševalce. Na začetku je treba vedeti, kje smo in kam gremo. Če imamo zemljevid sabo, je dobro vedeti, kje smo, se pravilno orientirati.«

Dajmo manj gledati na telefon in več v okolico.

 Obstaja možnost helikopterskega prevoza na Triglav proti plačilu?

»Iz Bovca opravljajo helikoptrske prelete nad Triglavom z letali. S helikopterjem ne gre. V Triglavskem narodnem parku veljajo posebna pravila, to je prepovedano. V tujini se to da. Obstajajo helijski prevozi; da te helikopter pripelje na nek vrh in dol smučaš. Pri nas pa je možen panoramski prelet. Da bi helikopter pristal, da potniki izstopijo, pa ne.«

Kako dobro presoditi, v kako dobri kondiciji smo in na podlagi tega izbirati svoje cilje?

»Zagovarjamo načelo postopnosti. Najprej izberimo Šmarno goro. Če ne moremo na Šmarno goro ali kakšno drugo hišno goro in če vidimo, da imamo težave, da z zadnjimi močmi pridemo gor (na Šmarni gori rešujemo letno 15x zaradi onemoglosti, na prvem mestu pa so poškodbe gležnjev), pojdimo naslednjič spet na Šmarno goro. Ko bomo z njo z lahkoto opravili, gremo malo višje in tako postopno. Ne pa, da gremo malo na morje, potem pa si rečemo, zdaj bi šli pa na Triglav.«

Ko se oziramo proti vrhovom, je pametno obiskati spletno stran hribi.net, kjer so poti lepo opisane, označeno je, za kako zahtevno pot gre in koliko časa nam bo vzela.

Kako dobro smo Slovenci opremljeni za gore?

»V desetih letih, kar aktivno delamo na področju osveščanja za manj nesreč v gorah, smo dosegli kar dobre uspehe, Slovenci smo kar dobro opremljeni in pripravljeni. Problem je pri tujcih, a tudi tu opažamo tujce, ki že doma hodijo v hribe, so dobro pripravljeni in tujce turiste, ki se z avtom zapeljejo visoko do izhodišča, pogledajo naokrog, vidijo ljudi, ki hodijo naokrog in si rečejo: »Gremo še mi.««

Kazni zaradi neodgovornosti v gorah in primerjava z Avstrijo in Švico. Je moral kdo plačati reševanje sam?

»Pred leti je bi sprejet pravilnik za plačilo zaradi reševanja iz malomarnosti. Izkazalo se je, da to ni pravi način. Ugotavljanje, kdaj je šlo za malomarnost in kdaj ne, je bilo zelo subjektivno. Računi so bili izdani celo dvema alpinistoma, ki gredo čez cel sistem izobraževanja, ki je med najboljšimi na svetu. Prišlo je tudi do nesreče, ko dekle ni upalo poklicat reševalce v strahu, da bi bil izdan račun, potem pa se je smrtno ponesrečila. V tujini je reševanje plačljivo, obstajajo zavarovanja, vendar tudi to ni rešitev. Vsako leto imamo srečanje z avstrijskimi, italijanskimi gorskimi reševalci, ki kljub temu, da se tam izdajajo računi, pravijo, da se stanje zaradi neizkušenosti, malomarnosti ni nič izboljšalo. Človek plača zavarovanje, si misli, da ga bodo že reševali. Zavarovalnice se ne ukvarjajo z iskanjem vzrokov, enostavno plačajo, kar je. Nekatere dežele pa že uvajajo pravila (npr. Francija) za vzpon na Mont Blanc, kjer je obvezna oprema in brez te opreme ne pustijo ljudi gor. To je posledica navala na Mont Blanc. V to smer gre tudi Triglav. Kaj bomo postavili za merilo? Zelo radi pravijo: superge niso za v hribe. Kaj bomo naredili z gorskimi tekači, alpinisti, ki dostopajo do smeri v supergah?«

Avgust je čas za obiskovanje gora. Preden gremo, se pripravimo na turo, preverimo, kje je izhodišče, se držimo Knafelčevih markacij in se tudi vrnemo na izhodišče.