Robert Božič
Boštjan Smole
Rok Mihevc
Varen objem (foto: pixabay)
Varen objem | (foto: pixabay)

Vsaj 10 minut na dan za vsakega otroka posebej obrodi bogate sadove

17.07.2020, 10:18 Mirjam Judež

Preko Skypa smo gostili terapevta Miho Ruparčiča. Z njim se je pogovarjala Nataša Ličen. Če povzamemo nekaj njegovih misli današnje oddaje, bi rekli takole: Naj ne manjka tolažbe, odnos mora biti vedno močnejši od problema in vzemimo si vsaj 10 minut na dan za vsakega otroka posebej.

Starši poiščejo pomoč, ko jo potrebujejo. To je obetajoče.

Terapevt Ruparčič je optimističen glede vse večjega odločanaj staršev za pomoč, ko se znajdejo v stiski pri vzgoji in tudi drugje: »Izpostavil bi pozitiven vidik spleta, globalizacije, da nam je vedno več podatkov na voljo, vedno več staršev se odloča za pomoč, ko stvari ne gredo prav. To opažamo na različnih poljih. Število samomorov se je prepolovilo, morda postajamo bolj družba sočutja, kot smo bili. V vrtcih so Šole za starše zelo dobro obiskane, starši zastavijo veliko vprašanj, če doživijo, da si z njimi v njihovih stiskah. Kot pravi papež Frančišek: »Moramo biti kot poljska bolnišnica: med ljudmi in za ljudi.« Če samo »predavamo«, to ne bo zaleglo.«

Starši smo istočasno angeli tolažbe in frustracij.

Kakšno je vaše splošno mnenje o vzgoji? »Otrokom vse dovoliti, pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni.«, je dejal že blaženi Anton Martin Slomšek.

»Blaženi Slomšek je imel zelo prav. Vedel je, da so meje tisto, kar otrok potrebuje. Smo še vedno velikokrat ujetniki te paradigme avtoritarne ali permisivne vzgoje. Težava obeh modelov je, da v obeh ni tolažbe. Današnji pogled skozi očala nevroznanosti je izziv za starše, smo istočasno angeli tolažbe in frustracije. Zaradi omejitev bo otrok žalosten, pomembno je, da se na to odzovemo s tolažečo držo, kar včasih dela nekaj zapletov, še posebej, če tega v svoji družini nismo bili deležni."

Zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič
Zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič © Družinski inštitut

S tem, ko se obrnemo proč od otroka, mu odvrnemo tolažbo. Slednja je bistvena, ob vsakem razpoloženju otroka.

»Ko je otrok v stresu, ko mu je težko, želi pomoč in zaščito. Tu je vedno težava, če pride do neke vrste separacije: »Ker se ti tako obnašaš, se s tabo ne pogovarjam, nisi »primeren«.« To prinaša razdor med starše in otroke. Pomembna je ljubeča drža staršev. Večkrat rad ponovim misel: »Če je najin problem velik kot Šmarna gora, je najin odnos velik kot Mount Everest.« Mi bomo postavili mejo, jo držali, otrok pa ve, da s svojim ravnanjem ne bo uničil odnosa. Je pa treba nekaj časa, da osvojimo ta pogled.«

Neizjokana energija se pogosto pretvori v agresijo.

Zakaj se oprimemo ignoriranja, se obrnemo proč in damo vedeti, da nam otrok ob neprimernem vedenju ni všeč, da ne sodi v naš svet?

»Zelo pomembno je, da vemo, da je užaljenost kot taka prizadetost, kombinirana z umikom, ko nekoga »odrežeš«. To je otroško, se nam pa to vsem dogaja. Važno je prepoznati, da je užaljenost otroška. Če se nam to dogaja, nismo krivi, smo pa odgovorni. Verjetno smo bili tudi sami deležni, s strani staršev, starih staršev, takšnih načinov odzivanja v otroštvu. To pa je v nasprotju z naravo, v nasprotju s tistim, kar je Stvarnik položil v nas. Tudi psihologi analizirajo priliko o izgubljenem sinu, ki naredi vse narobe, a oče stoji na pragu, ničesar ne naredi, ga objame, ga je vesel in to sporočilo je namenjeno drugemu sinu, ki misli, da si je treba očetovo ljubezen zaslužiti. Tega se ne da, očetova ljubezen je enaka, ne glede na okoliščine.«

Vedno se odločamo med dvema metodama vzgoje: avtoritarno (vedno bo po moje ali sploh ne bo) in permisivno (dovoliti vse). Katera metoda vzgoje pa je torej najprimernejša za današnji čas?

»Mi smo tisti, ki otroku v prvi vrsti zagotavljamo varnost. To delamo po intuiciji, da kamorkoli otrok gre, poskrbimo, da je otrok tam na varnem. Druga točka je, da je viden. Ga gledamo preko njegove fizične podobe, ne sodimo ozadja, da ga vidimo v srce in mu ga odpremo tudi sami. Da poskusimo otroško govorico vedenja prevesti v nek jezik, kaj nam s svojim vedenjem skuša sporočiti. Tretjič: tolažba. Vajeni smo tolažiti otroka, ki je žalosten, več težav je s tolažbo otroka, ki je naredil vse narobe, je jezen, besen. Veliko težje je najti tolažečo držo, ko poskušamo otroka pomiriti. Ko pa je pomirjen, je šele čas za pogovor. Če so prve tri točke (otrok je na varnem, je viden, potolažen) »odkljukane«, pomeni, da otrok nosi starše v svoji glavi, s seboj tudi, ko gre od doma. To je bazična varnost. Pri disciplini je tako, da ko discipliniramo, moramo tudi tolažiti, ker je za otroka določena meja preveč naporna. Neizjokana energija se pogosto pretvori v agresijo npr. do sorojencev. Najprej se čustveno povezati z otrokom, potem šele odreagirati. Še enkrat pa otrokovo vedenje razumeti, razmisliti, kaj nam skuša povedati."

Če otrok joka, ga vzemimo v naročje.
Če otrok joka, ga vzemimo v naročje. © pixabay

S tolažbo ne bomo nikoli otroka razvadili.

V vsakem starostnem obdobju so vzgojna pravila, ki delujejo. Ne moremo se odzvati enako pri enoletniku, štiriletniku ali najstniku ...

"Glede na starost so seveda razlike. Različno stvari ubesedimo enoletniku ali petnajstletnici. Pri manjših otrocih moramo otroka fizično gledati. Pretrese me, ko se dojenčki vozijo v vozičkih, jokajo in niso v naročju. To vidimo pogosto. Otrok potrebuje tolažbo. Starševstvo ni nekaj perfektnega. Vsi kdaj na otroke kričimo. Ni toliko pomembno, da mi »lekarniško« vzgajamo, ker bi si vzeli vso spontanost, sproščenost. Dan gre, kot gre, smo različno razpoloženi. Važno je, da se takrat, ko odreagiramo na neprimeren način, otroku opravičimo. To bo težko, če se nam niso opravičevali v otroštvu. S tem starš zelo dvigne avtoriteto pri otroku, ker mu da sporočilo, da je starš nepopoln in da ni narobe, če je otrok nepopoln. S tem bo ohranil presojo, ko stvari niso uredu in se je bolje odmakniti. Tako bo lažje razumel, da so tudi duhovniki, učitelji ... nepopolni in s tem ni nič narobe."

----------------------

Dobili smo nekaj vprašanj, mnenj poslušalcev.

Lojze z okolice Krškega. Všeč mu je, ko je terapevt omenil »veličino« opravičila staršev, ko gre korak nazaj. Smo strogi, moramo postavljati meje, naloga otrok je, da jih preizkušajo, a tudi mi pademo, kot otroci. Všeč mi je, ko vidim, da ko otroci naredijo nekaj narobe, čez čas pridejo in se opravičijo. To je nekaj velikega, da jim pokažemo, tudi sami znamo in zmoremo stopiti korak nazaj. To je zgled, niso samo besede. Kako vzgajati otroke (imamo 6 otrok), da najmlajši ne bodo preveč razvajeni, saj starejši naredijo vse, da bodo najmlajši zadovoljni in ne bo joka?

»Vprašanje joka je izredno zahtevno za razumeti. Vsi poznamo rek: »Ne jokati.« To pomeni: »Ne piti vode.« Z jokom se prilagodimo na situacije, ki jih ne moremo spremeniti. Pri postavljanju meja je važno, da dovolimo, da otrok joka s solzami ali z žalostjo navznoter. Ne prekinimo tega procesa, ne ugodimo, ampak tolažimo, ne popustimo. Ta del včasih prekinemo. Rečemo, da otrok z jokom izsiljuje, kar ni res. Jok je izredno zdravilen, potreben, je velika priprava na življenje. Če vztrajamo, discipliniramo, smo pripravljeni, da bo otrok jokal, mi pa ga tolažimo, pri meji vztrajamo na ljubeč, prijazen način. To ni razvajenost. Problem je, če se meja ne držimo. Razvajenost je neka vrsta zanemarjenosti, ko namesto odnosa ponudiš otroku cel kup predmetov. S tolažbo ne bomo nikoli otroka razvadili. Pri starejših otrocih je treba biti pazljiv, da se jim naloži toliko varstva, kot ga zmorejo. Varstvo otrok ni primarna dolžnost starejših otrok, ampak staršev. Če je to v razumnih mejah, je to dobro, tega ne sme biti preveč. Ravno tako bomo starejše učili tako, da ko postavljajo meje mlajšim, je dovoljeno, da jokajo, tolažijo, če pa jih to spravlja v prevelik stres, vedno pokličejo na pomoč odraslo osebo. Najstnike, ki varujejo otroke, lahko to pahne v veliko stisko, zato se začnejo posluževati prijemov, ki niso dobri za življenje. Tudi starejši se morajo še vedno igrati, moramo jim dovoliti, da so še vedno otroci. Poseben čas mora biti tudi za starejše otroke, vsak otrok naj bi ga imel. »Poseben čas«pomeni, da naj ima otrok vsakega starša vsaj 10 minut na dan samo zase. 10 minut na dan biti z otrokom, je lahko velik izziv.«

Anamarija, Ljubljana. Je skupaj v hiši z družino od nečaka in nečakinje. Štirje otroci so od 2 do 12 let. Veliko so vsi doma, težko je uskladiti, ker se igrajo skupaj, tudi prepirajo, mama dveh pogosto reče, naj se otroci med sabo zmenijo. Vedno pa se otroci ne morejo sami dogovoriti. Če nekoga popade agresija, je treba poseči vmes, kajne?

"V knjigi Znanost o vzgoji piše nekako tako: »Otroci se vse lahko sami zmenijo in marsikdaj se zmenijo zelo slabo.« Otroci potrebujejo znanje odraslega. Možgani rastejo do 24. leta, ko popolnoma dozorimo. Ta ljubeča prisotnost v ozadju je pomembna, poskusiti poslušati, ne biti sodnik, ampak poskusiti razumeti enega in drugega. Predvsem starejši (babice, tete) lahko veliko naredijo s tolažečo držo. Ko pa gre za vprašanje varnosti, pa je intervencija zelo na mestu.«

Simon, Ptuj. Ima skupinico otrok od 3. do 8. razreda, s katerimi se večkrat dogovorijo za kakšno stvar, obljubijo, pa jih ni. Razmišlja, da bi tudi on nekaj obljubil in ne tega izpolnil. Kako privzgojiti čut, da če nekaj obljubiš, da se je tega treba držati?

"Bolj ali manj se te metode, ki so nam vabljive, ne obnesejo. Da bi otroku povzročili tako neugodje, kot ga on povzroči nam. Kaj otrokom ne omogočajo, da bi držali obljubo? Se morda zahteva od njih nekaj, kar ni skladno z njihovo starostjo? Morda je kaj drugega v ozadju? Za cilj si moramo vzeti ne to, da se ne drži pravil, ampak ugotoviti, zakaj se ne drži pravil? To je presežen pogled, to je del navezanosti, ki ga odrasli zmorejo, otroci pa ne. Temelj otrok je to, da ne rabijo skrbeti za čustveno stanje odraslih, otroci ne smejo biti odgovorni za psihološko stanje tistih odraslih, ki so pomembni v njegovem življenju."

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica, Via positiva, Za sožitje, Za življenje

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic) Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic)

Benedikt XVI. trpi za hudo okužbo na obrazu

Upokojeni papež Benedikt XVI. trpi zaradi virusne okužbe na obrazu, kar mu povzroča hude bolečine, stanje pa se je poslabšalo po smrti brata Georga. O tem danes poroča nemški časnik Passauer Neue ...

Vernica v cerkvi (photo: Unsplash) Vernica v cerkvi (photo: Unsplash)

Kako smo spustili standarde "zakmašne" obleke

V času epidemije mnoge maše potekaj zunaj. Kar je v redu. Opaziti pa je, da so ljudje z umanjkanjem svetosti cerkvenega prostora, še bolj spustili standarde spodobnosti oblačenja.

O avtorju