Napredek ali nazadovanje?

Komentar tedna | 03.07.2020, 15:46 dr. Hubert Požarnik

Po mnenju francoskega antropologa C. Levy Straussa smemo deliti kulture glede na njihovo lakoto na hladne in vroče, pri čemer do sedaj še nobena ni bila tako vroča kot naša, zahodna. Nadalje ni imela nobena pretekla kultura za najvažnejše merilo svojega napredka, koliko zmore povečati hitrost naravnih procesov, odpraviti naravna in človeška merila, nadomestiti naravo in žive organizme ter njihovo mnogoterost z umetnimi tehničnimi tvorbami, s programiranimi in standardiziranimi izdelki strojev, odpraviti letne in dnevne čase, zmanjšati regionalne razlike, večati proizvodnjo blaga in izdelkov itd. In nenazadnje se pojem napredka še nikoli v človekovi zgodovini ni, tako kot sedaj, zožil skoraj izključno na napredek znanosti in tehnike, medtem ko o napredku človeka in kulture komajda še slišimo.

Ni mogoče imeti vsako spremembo za »napredek«, na primer spremembo oblike oblakov na nebu. Podobno ne vodi danes tako opevani napredek znanosti in tehnike nujno do napredka človeka in človečnosti. O tem nas pouči naslednja zgodba:
V neki družbi so imeli ljudje vse potrebno za dostojno in človeka vredno življenje. Zato se niso več tako zelo trudili v tovarnah, grozilo je, da bo usahnila njihova nakupovalna sla, uradniki in vojaki so postali odveč, potreba po novotarijah v tehniki in znanosti je uplahnila. Seveda rast kakovosti na račun količine, kulture in duhovnosti na račun potrošniškega blaga, avtonomnega življenja na račun skrbništva politične in tehnološke avantgarde ter moči izvedencev ali miru na račun »miru kot trajnega vojnega stanja« ni bila všeč mogočnikom. Zato so se ti sešli in kmalu so si bili enotni: brez »pravega« napredka in »razvoja« ne gre več naprej. In ko so premišljevali, kako jima dati zagon, so se domislili: Uzakoniti je treba pravico, da lahko vsak državljan nekaznovano ubije, kogar hoče. In najprej so začeli sami. Posledice so se kmalu pokazale. Po primerni ideologizaciji tega pravila in propagandni kampanji, kakršne še ni bilo v javnih občilih jek povpraševanje in s tem proizvodnja orožja, s katerim je bilo mogoče ubiti posameznika, skupino ljudi, cele narode ali vse človeštvo, na blizu, na srednjo ali veliko daljavo, enkrat, desetkrat ali tisočkrat, zrasla. Toda kdo bi se pustil ubiti? Zato je skladno s tem rastla tudi proizvodnja in poraba protiorožja, protiprotiorožja, in tako dalje. Poleg tega je zaživelo tudi vse drugo: vsake toliko časa si je bilo treba izmisliti nova varovalna oblačila, treba je bilo graditi nove in nove varnejše tipe naselij, cest, hiš, zaklonišč in vozil, navadno okensko steklo je bilo treba nadomestiti z neprebojnim, vsebino pouka in družbeno življenje je bilo treba sproti prilagajati novim zahtevam in problemom. Ker je zaradi čedalje večje proizvodnje zmanjkalo surovin in energije, si je bilo treba izmisliti nove vire. Če so hoteli ljudje izvedeti za namene sovražnika ali kaj je novega na trgu orožja in varovalnih sredstev ter posebno še, če so hoteli, da njihovo orožje zadane, sovražnikovo pa zgreši, so bila potrebna informacijska sredstva in računalniki vedno novih generacij itd. Na koncu si življenja brez novih in novin raziskav, izsledkov, raziskovalcev in znanstvenikov, univerz ali tistih, ki so nadzorovali pravila igre in spodbujali k njej, ni bilo več mogoče zamisliti.
Je potemtakem čudno, da je zadnje čase vedno več razumnikov zadržanih do sedanje zvrsti napredka in motivov, na katerih počiva? Prav imajo. Vendar moramo začeti najprej spreminjati sebe. Kdor tega ne zmore, ne bo spremenil na bolje drugih ljudi in še manj cele družbe. Res je skrajni čas, da pričnemo ljudje spet dajati prednost ponotranjenosti življenja pred pozunanjenostjo, ljubezni do drugih pred ljubeznijo do sebe, rasti kakovosti pred rastjo količine, odgovornosti pred neodgovornostjo, življenju v skladu z naravo pred življenjem na njen račun, smislu in upanju pred brezciljnostjo in obupom in še bi lahko naštevali. Skratka, kar potrebujemo, so globoke spremembe v naših srcih,, zavesti in ravnanju ter odločenost, gojiti in sejati to, kar bo pomagalo nam in prihodnjim rodovom ne le preživeti, ampak tudi pristno in polno živeti in rasti.
Za prihodnost smo vsi odgovorni. Zato ne kaže stati prekrižanih rok ob strani.