Biti ponosni na rojake, ki v tem tempu ohranjajo pripadnost slovenstvu

Slovenci po svetu | 22.06.2020, 14:33 Matjaž Merljak

V teh dneh mineva prvih sto dni sedanje Vlade Republike Slovenije, zato smo k intervjuju povabili vodjo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ministrico dr. Heleno Jaklitsch.

Kako je doživela prvih sto dni na čelu urada, kakšen delež v mozaiku uspešne zgodbe Slovenije pri spoprijemanju z epidemijo covid-19 je imel Urad, kako izboljšati sliko o Sloveniji, ki jo imajo zamejci in izseljenci; kako pristopiti k različnim delom izseljenstva, kako je s postopkom repatriacije iz Venezuele, kako bo s prireditvijo Dobrodošli doma in kako je na prvih obiskih pri rojakih v zamejstvu?

Začetek je bil drugačen, kot so ga bili vajeni ministri do zdaj, je uvodoma dejala dr. Jaklitsch: "Že nekaj ur po zaslišanju pred komisijo državnega zbora je bila zaprisega in še isto noč je bila prva seja vlade, ki je trajala pozno v noč." Ko je prvi dan nove službe prišla na Urad, je bil skoraj prazen, saj so sodelavci delali od doma. Osebni stikov je bilo v prvih sto dneh zelo mlado, veliko je bilo videokonferenc z rojaki v zamejstvu in po svetu. "Če smo bili prej vezani na osebne stike, smo s sogovorniki ugotavljali, da je taka komunikacija mogoča in ni treba čakati na obiske in osebna srečanja," je dodala. Videokonference niso potekale le z zamejci ampak tudi slovenskimi skupnostmi po svetu. Ni pa bila na zvezi le s slovenskimi društvi in organizacijami, ampak je tudi na diplomatsko-konzuarnih predstavništvih preverjala razmere pri rojakih po svetu.

Urad se je angažiral pri vprašanju odprtja meja s sosednjimi državami, saj so Porabski Slovenci nenadoma izgubili vse možnosti prehajanja meje. Pri tem je sodelovala z zunanjim ministrom Logarjem. Z ministrico za šolstvo Kustec sta reševali vprašanje obiskovanja šol v Sloveniji za zamejce. Lepo je uspela akcija izdelave zaščitnih mask, ki so jih Slovenci iz Porabja poklonili Sloveniji. Na lep odmev je naletelo tudi pismo, ki so naslovili na rojake v zamejstvu in po svetu, najprej kot podpora v boju proti pandemiji in prošnja za pomoč Sloveniji. Kot je še dejala, je epidemija pokazala tudi na potrebo po sodelovanju generacij v naših zamejskih in izseljenskih skupnostih.

Vprašali smo jo, kako namerava s svojim delom izboljšati sliko o Sloveniji, ki jo imajo zamejci in izseljenci. Namreč, v času epidemije je do izraza prišla tudi pripravljenost pomagati domovini. To ni bilo prvič. Spomnimo se dejavne vloge Slovencev po svetu pred 29-imi leti, ko je Slovenija stopala na samostojno pot. A potem so ti isti ljudje doživljali razočaranja, ko so se želeli vrniti v domovino, ali urediti določene dokumente itd. "To ni nemogoča stvar," je dejala in dodala, da bodo skušali na Uradu na probleme rojakov odzivati ažurno in s pozitivnim pristopom ter koordiniranim delovanjem z drugimi ministrstvi.

Dotaknila sva se tudi pobude, da bi zamejci in izseljenci imeli svoja predstavnika v državnem zboru in kako bodo na Uradu pristopali na različne potrebe rojakov po svetu: v istem "košu" so npr. Argentina in države na Balkanskem polotoku. Iščejo načine, kako ohranjati stike z novodobnimi izseljenci, ki se med seboj ne povezujejo več tako kot so se prejšnji izseljenski valovi.

Repatriacija iz Venezuele je ustavljena, želi si, da se čim prej nadaljuje, saj se pogoji za življenje iz dneva v dan slabšajo. Urad je v rednih stikih s tistimi, ki so že prišli v Sloveniji in si je prizadeval za začetek tečajev slovenskega jezika zanje, status repatriiranih oseb je podaljšan za tri mesece, tudi v lokalnih skupnostih se trudijo, da bi se dobro počutili.

Ob koncu pogovora je povedala še, odkod črpa moč za svoje delo. Naglasila je, da svojega pogleda na izseljence in zamejce ni spremenila, se je pa spremenila možnost, da lahko na njihove potrebe kot ministrica drugače odzove.