Kdo želi biti večno mlad? Vemo, kaj res potrebujemo?

Oddaje | 13.06.2020, 12:55 Nataša Ličen

Misel me je spremljala vso pot, ki sem jo prevozila do kraja snemanja z našo redno sogovornico v odmevnih sobotnih oddajah. Živi v Italiji, blizu slovenske meje. Po prestopu sem, čeprav posredno, lahko hitro začutila resnost razmer v Italiji, s katerimi so se soočali v času karantene.

S tem sva z Alenko Rebula tudi začeli pogovor v oddaji »Za življenje, za danes in jutri.«
Alenka Rebula: »Za nami je nepredvidena izkušnja, v kateri smo se videli malo bolj od blizu, iz katere je lahko vsak zajel kar nekaj informacij o tem, kakšno je upočasnjeno življenje, stisnjeno in skoncentrirano med domače stene, in kako je spet iti ven. V tem je veliko koristnih elementov. Marsikaj smo opazili, kar drugače ne bi.«

Ko smo v določenem obdobju, ga doživimo do dna? Recimo, ko dobimo otroke, žalujemo za svobodno mladostjo, ko otroci odrastejo, odidejo v samostojnost, žalujemo za njimi in tako naprej. V tem je veliko razlogov za nezadovoljstvo.

Zunanji svet nas lahko precej izčrpa
Alenka Rebula: »Opazila sem, kako naporen je lahko odhod v svet. Zunanji svet, prilagajanje drugim, nam lahko vzame veliko moči. Doma imamo opravek le s seboj in s stvarmi, ki so nam znane. To podcenjujemo, vedno mislimo, da je, ko gremo ven, med ljudi, to lepo, ker je živahno in podobno. Saj je res; a je dejstvo tudi, da zunanji svet od nas zahteva kup odzivov, ki so prilagojeni drugim, njihovim ritmom ter temu, kar je treba postoriti in ob točno določenem času.«
Svet je veliko bolj zahteven, kot sem do sedaj opazila. »Izkušnja je dragocena, ker opažam, da moja utrujenost lahko izvira tudi v teh zunanjih opravkih. To velja upoštevati. Zavedanje za naprej, da se vprašam, s koliko moči in zbranosti razpolagam, in koliko si zato lahko privoščim trošenja svojih moči?«

Nakupovanje je lahko trošenje dragocene energije, za nekaj, kar v resnici ne potrebujemo
»Kopičenje nam prinaša tudi nepotrebno dodatno delo, urejanje. Tudi pospravljanje se je v minulih tednih izkazalo za počasno in meditativno, ko smo si vzeli čas za preurejanje. Saj ni treba, da pospravljamo napeti in pod prisilo, ker je treba. Ko se v miru in predano lotimo pospravljanja, je to lahko dragocen čas, v katerem se v naši notranjosti nekaj dogaja.«

Ne izpolnjuje me, če mi nekdo reče, da brez mene ne more. Izpolnjuje pa me, če mi reče, da me je vesel, me rad vidi, ... to! Ljubezen je lepo dati, biti na razpolago, toda ne smemo pozabiti, kaj je tisto, kar žene nas.

Doživljali smo razkošje časa
»Lahko smo se vprašali, kaj bi zdaj delali? To ni običajno. Prej smo v prosti čas stlačili vse, kar nismo utegnili postoriti. To ni prosti čas. Prosti čas je, da pozabimo na vse opravke in razpolagamo s časom, ko v njem ni meja.« Vsaj nekaj ur na teden je dobro imeti takšen čas, čas zase in za tisto, kar nas veseli.
Smo naravnani na svoj čas?
»V življenju je več obdobij. Prehajanje je naravno, v prejšnja se ne vračamo. Tudi izogniti se jim ne moremo.« Po otroštvu pride mladost, iz mladosti odraslost, zrelost, starost ... »Dobro bi bilo, če bi bili prehodi v obdobjih življenja sprejeti tudi v naši kulturi. Potrošništvo izrabi te prihode in jih trži." Recimo, ko gremo proti sedemdesetim letom, začnemo govoriti o starosti. Če bi bili zvesti prehodom, bi takrat ovrednotili storjeno, pogledali bi nazaj, kaj nam je uspelo narediti in se obenem ozrli naprej, kaj bomo pa delali zdaj, v novem obdobju življenja? »Ne gre za podaljševanje, pravi Alenka Rebula, "ampak za to, da se z novim obdobjem lotevamo nečesa novega.« Ne moremo preprosti nadaljevati s starim, spremembe so naravne, preobrazbe so naravne.

Ko smo v določenem obdobju, ga pogosto ne doživimo do dna. Recimo, ko dobimo otroke, žalujemo za svobodno mladostjo, ko otroci odidejo v samostojnost, žalujemo za njimi in tako naprej. "V tem je veliko razlogov za nezadovoljstvo med ljudmi.« Delimo si te izkušnje in bodimo polno v obdobju življenja, v katerem smo.