V šolo na daljavo smo bili močno vključeni tudi starši | (foto: Andrea Piacquadio / Pexels)
Dr. Tomaž Erzar: »Šolski sistem se je ukvarjal s pravilniki, skoraj pa se je pozabilo, da je šola namenjena otrokom.«
Svetovalnica Mirjam Judež
V Svetovalnici smo gostili dr. Tomaža Erzarja iz Študijskega raziskovalnega centra za družino Teološke fakultete v Ljubljani. Tema pogovora je bila šola na daljavo. »Vse bomo v dialogu, z blagim razumevanjem lahko speljali do naslednje jeseni, ko nas čaka verjetno še kakšen val, a bolje opremljeni z zavestjo, da smo povezani v smislu skupnega boja, napora, ne pa, da bi to izkoristili za še večji razkol.« Z dr. Erzarjem se je pogovarjala Mateja Subotičanec. K sodelovanju smo povabili tudi poslušalce. Vabljeni k poslušanju oddaje in branju povzetka!
Ko je otrok na varnem, ko ga nekaj zanima, gredo stvari spontano v glavo in tam ostanejo.
»V tem času smo se naučili predvsem to, da je učenje proces, kjer mora biti zraven zanimanje, radovednost, motivacija. Učenje ni stvar samo glave, glava se mora odpreti takrat, ko je otrok na varnem, ko ga nekaj zanima, takrat gredo stvari spontano v glavo in tam ostanejo, še posebej, če so povezane z eno izkušnjo. Kognitivno učenje, srkanje informacij pomeni, da gredo informacije hitro noter (v glavo) in zelo hitro tudi ven. Razlika med manj in bolj miselno sposobnimi se bo povečala. Učenje je oteženo in nekdo, ki je miselno bolj sposoben, čustveno bolj fleksibilen, bo to brez kakšnih posledic prestal, ne bo se nikjer poznalo, tisti, ki pa rabijo več opore, bodo zdrsnili navzdol.«
Janja je opisala neprijetne razmere po vrnitvi v šolo: vpitje učiteljice na otroke, nesramnost do tistih, ki jim gre slabše.
»Tudi učiteljica je v stiski. Tako ravnanje je nedopustno, ne bo pomagalo k znanju, učiteljica je obupala nad sabo in nad tem, da bi bila sposobna otrokom posredovati zamujeno znanje, ki ga je lahko veliko. To nima zveze z otroki, otroke je treba sprejeti tam, kjer so, na tisti stopnji sposobnosti in jih od tam peljati po korakih.«
Za otrokovo doživljanje je izrednega pomena, da je opažen
Natalie v šolstvu pogreša empatijo. Danci, najsrečnejši narod na svetu, se učijo empatije v šoli. To se ji zdi res nekaj izjemno dobrega za naše rodove. Res je, da nas to najprej starši naučijo v družini, ni pa v vseh družinah tako.
»Cel šolski sistem se je ukvarjal s pravilniki, predpisi, kako se bodo tega lotili, izpred oči se je pa skoraj izgubilo, da je šola namenjena otrokom. Kako bo njim, kako bodo oni sprejeli omejitve, kako bo šla ta mala duša naprej? Čustven, doživljajski svet je izpuščen iz šolskih programov, pa verjetno tudi iz pozornosti učiteljev. Nimajo toliko pred očmi, da so otroški notranji svetovi bogati, tam se pretakajo čustva, sanje, domišljija, strahovi in če učitelji ne prepoznajo tega notranjega sveta, tudi znanje ne bo nič koristilo. Čustvene spretnosti ostanejo za vedno. Čedalje več poudarka je na tem, a je otrok sposoben razumeti svoja čustva, ali prepoznava čustva drugih, se nanje ustrezno odziva, čustva ustrezno izrazi, se pomiri, poišče oporo ... Tak otrok gre v varen svet. Za otrokovo doživljanje je izrednega pomena, da je opažen, pa ne po tem, kaj storilnostno zmore, ampak po tem, koliko napora je vložil, koliko ga je strah.«
Letošnje počitnice morajo biti drugačne
»Več bi morali delati na stiku, ker vemo, kako je bilo otrokom zaključiti. Srednješolci sploh niso imeli zaključka, zato moramo za nek zaključek, piknik poskrbeti mi. Cel semester brez šole je za sam način dela, ki ga želimo otrokom privzgojiti, zelo slabo. Učiš se, ko se je treba, notranje motivacije pa noben ne opazi ali spodbuja. Na pritisk smo zelo pridni in ubogljivi, notranje pa smo lahko zelo jezni in nezadovoljni.«
Čustven, doživljajski svet je izpuščen iz šolskih programov, pa verjetno tudi iz pozornosti učiteljev.
Več učenja na pamet v šolah bi pomenilo manj hiperaktivnosti in težav s pozornostjo
Jožica je poudarila pomen učenja na pamet. »Sem logoped. Pokojna profesorica je rekla, da je toliko govornih napak ravno zato, ker se otroci ne učijo na pamet. Takrat se razvije govor.«
»Ekrani otrokom kradejo pozornost, otrok se ne uči na pamet, vemo pa, kako je to pomembno za krepitev pozornosti. Veliko manj hiperaktivnosti in težav s pozornostjo bi bilo, če bi to učenje bilo na dozirano primeren način bilo spodbujano skozi celo OŠ. Otroški razvoj se dogaja po stopnjah. So obdobja, ko otrok srka jezik in se tega uči in so obdobja, ki so za jezik zamujena in bo z dosti večjim naporom osvojil to, kar je bilo zamujeno. Pesmice, petje, v to so vključene glasovne spretnosti, spretnosti poslušanja, vključene so glasilke, celo telo, dihanje ... To so elegantni načini, kjer se krepi sposobnost možganov zadržati informacijo, jo ohraniti, ohraniti v telesnem spominu in to ostane, še posebej, če to učenje poteka v čustveno varnem okolju, ne pod prisilo.«
