»Takšen virus lahko hitro pomori celo vas«

Svet | 01.06.2020, 10:24 Marta Jerebič

Papež Frančišek je včeraj opozoril na širjenje koronavirusa v Amazoniji. Poudaril je pomen življenja vsakega človeka, ki ga je treba zaščititi, kolikor je le mogoče. Cerkev je že večkrat opozorila na pomanjkanje zdravstvene oskrbe za staroselce. O tem sta za naš radio v oddaji "Iz vesoljne Cerkve" spregovorila Silva in Nace Volčič iz društva Operando, ki sta nekaj časa živela na misijonu na teh območjih.

Potem ko je bila Južna Amerika v središču pozornosti lani ob vatikanski sinodi o Amazoniji, se pozornost na ta del sveta zdaj vrača zaradi novega koronavirusa. Ta je preprečil, da bi se laiška misijonarja Silva in Nace Volčič vrnila v misijon v Peru. Kdaj pričakujeta, da se bosta lahko vrnila?

To je pa povsem odvisno od Boga. Že dvakrat sva bila z roko na kljuki pa so se pojavile ovire, zaradi katerih sva potem razumela, da še ni čas za odhod. Ja, tale zadnja ovira, koronavirus, pa ni ustavil samo naju, ampak kot smo videli cel svet.

Zdaj zaupava, da bova šla, ko bo čas dozorel - torej, ko se bodo odprle meje. Peru, kot tudi druge države Južne Amerike, ostajajo zaprte za tujce. Ta država je trenutno na drugem mestu po okuženih in umrlih v Latinski Ameriki. Kljub temu, da sva še vedno v Sloveniji, sva povezana z misijonarji v Kolumbiji in Braziliji. Mogoče pa v tem trenutku od tukaj lahko narediva več, kot če bi bila fizično tam.

Sta z misijonom povezana tudi zdaj? Kakšne so razmere tam?

Z misijonom v Atalayi (ki je v amazonskem predelu Peruja), nisva ostala povezana. Tam se je ekipa povsem zamenjala in ne poznava novih misijonarjev, tako da nimava veliko neposrednih informacij iz tega dela Peruja.

Seveda pa spremljava različne medije, tudi Perujske, tako da sva približno na tekočem... Situacija tam je zelo resna.

Desetletja so se staroselci izseljevali iz Amazonskega dela in drugih oddaljenih področij, da bi v Limi (glavnem mestu) našli boljše življenje. Nekako so uspeli dobiti priložnostna dela, a so pristali v revnih naseljih in životarili. Ti ljudje so zdaj zaradi karantene izgubili delo in se množično selijo nazaj v svoje vasi, z avtobusi, na tovornjakih, nekateri celo peš.

Država je želela vzpostaviti sistem nadzora, da ne bi potovali bolni, ampak jim ni uspelo preprečiti migracije - mnogi od njih so lahko okuženi. Sicer pa se številke okuženih in umrlih v Peruju iz tedna v teden povišujejo. Po zadnjih podatkih se dnevno okuži 6000 ljudi.

Cerkev je večkrat opozorila, da so staroselci v času koronavirusa še posebej prizadeti. V kakšnih razmerah se nahajajo?

Kolikor veva, je Perujska vlada v amazonskem delu Peruja prepovedala stik s staroselci, da bi preprečili okužbe v skupnostih, ampak do nekaj okužb je vseeno prišlo že pred tem, in sicer preko poglavarjev skupnostih, ki pogosto prihajajo v mesta.

Zanimivo, prvi staroselec se je okužil v Evropi, ne v Peruju...in sicer na Nizozemskem, tam je vlagal formalno pritožbo proti naftni družbi Pluspetrol, ker je onesnažila njihov teritorij in ogrozila tamkajšnji ekosistem.

Ko sva bila tam, sva veliko pisala o problematiki pomanjkanja zdravstvene oskrbe, zdravil in opreme za te oddaljene indijanske skupnosti.

Samo nekaj več kot 30% teh skupnosti ima svoje zdravstvene postaje, ampak od teh jih več kot 90% nima zdravstvenega osebja in samo 2% jih ima možnost hospitalizacije.

Zato je seveda povsem razumljivo, da so se skupnosti odzvale samoiniciativno in se samoizolirale. Je pa vprašanje, ali se bodo ti, ki se sedaj vračajo nazaj, res držali uredbe samoizolacije. Upava, da bodo, ker je od tega dobesedno odvisen njihov obstoj.

Ne pozabimo, večinoma so to majhne skupnosti, po dvajset družin, ki so med seboj zelo povezane, zato takšen virus hitro lahko pomori celo vas.

Cerkve tudi v Latinski Ameriki zdaj že načrtujejo vnovično odprtje svojih vrat. Spomnimo se lanske razprave o posvečenju poročenih mož, ker ponekod duhovniki skupnost vernikov uspejo obiskati le enkrat na leto ... Kako pa je bilo zdaj na teh odročnih krajih? So ljudje svete maše spremljali prek TV in interneta ali gre za tako revna in odročna območja, da te sodobne tehnologije sploh ni? 

Ja, res, če govorimo prav o teh najbolj odročnih skupnostih pragozda, ljudje res živijo precej odrezani od medijev. Televizije nimajo, interneta tudi ne, nekateri imajo radio, tako da svetih maš seveda niso spremljali kot mi.

Je pa res, kot ste že povedali, tudi pred pandemijo, mnoge skupnosti niso imele rednih nedeljskih bogoslužij, ker je pač misijonarjev premalo.

Tiste skupnosti, ki so povezane s katoliškimi misijonarji, imajo v svoji sredi tudi animatorje. Oni so tisti, ki so zadolženi za skupna srečanja, molitve, katehezo, pogovore, tako da imajo staroselci vseeno stik z vero, kljub odsotnosti duhovnikov...in kljub izolaciji.

Je pa res, da pogrešajo misijonarje in bi želeli imeti več stika z njimi.

Papež je razglasil leto Laudato si' oziroma, če povemo enostavneje, leto, v katerem bodo v ospredje postavili različne teme, ki jih obravnava njegova okoljska okrožnica. Kako vidva gledata na to leto? Kaj pričakujeta, da bo prinesel Amazoniji?

Osebno se nama zelo dopade ta papeževa pobuda in prav je, da se več pozornosti namenja okoljski problematiki in ozaveščenosti.

Ta pozornost bo verjetno odprla še več vprašanj, osvetlila bo še več izzivov, in na vse to bomo morali najti odgovore - kot družba in kot posamezniki...

Seveda se v tem letu ne bodo rešile težave, ki so se kopičile toliko časa, ampak pozornost in ozaveščenost sta pomembni...

Predvsem bi si želela, da bi tudi zahodnjaki, ki smo tako zelo vpleteni v ta amazonski ekosistem (posredno ali neposredno) papeževo okoljsko okrožnico vzeli za svojo in jo vzeli resno. In upava, da boste na Radiu Ognjišče posvetili veliko pozornosti tej temi.

Z vidika okolja, kaj je novi coronavirus prinesel Amazoniji? 

Za začetek spoznanje, kako so te skupnosti nemočne proti agresivni politiki zahoda. V veliki meri potegnejo ta kratko. Tudi pri teh stvareh.

Če mi nismo bili pripravljeni na covid-19, si lahko predstavljamo, koliko manj oni. Že z vidika samo zdravstvene oskrbe, dostopnosti zdravil in bolnišnic, in preventivnih pripomočkov, kot so razkužila in maske. Če smo imeli tu težave, potem si predstavljamo, kako je tam, kjer do najbližjega velikega mesta potrebuješ 12 ur vožnje s čolnom.

Virus se prenaša tudi z ilegalnimi prehodi mej v tem predelu. Sploh v Peruju so mediji zelo veliko poročali o tem, da je država okrepila varovanje meje z Ekvadorjem. Število umrlih v mestu Guajaquil (to leži v bližini Perujske meje) zelo visoko in so ljudje skušali zbežati pred boleznijo v sosednjo državo.

V Braziliji so se povečali drastično poseki pragozda, v Kolumbiji pa narašča število ubitih poglavarjev staroselskih skupnosti, kar kaže na to, da se izraba naravnih virov nadaljuje pospešeno in je ta del še bolj na udaru v tem času, ko se je prepovedano gibati.

Če se vrnemo k vajinemu misijonu. Kaj bodo vajine naloge, ko bosta prispela tja?

Zaenkrat je to zelo težko reči, zato ker bo tudi narava najinega potovanja v Peru nekoliko drugačna kot je bila dozdajšnja pot.

Ne vračava se v Atalayo, kjer sva bila na zadnje, saj se možnosti odpirajo tudi v drugih predelih Amazonije.

In sploh ni nujno, da bo najino delo potekalo na isti način (se pravi v sklopu obstoječe misijonske skupnosti). Obstaja tudi možnost, če bo Bog to potrjeval, da v Operandu razvijemo lasten projekt, seveda v sodelovanju z lokalno skupnostjo in misijonarji.

Ampak... kot rečeno... je vse še zelo prezgodaj. Meje so še zaprte, do takrat bova ostala v Sloveniji in se posvečala drugim nalogam društva. Zdaj recimo na strani operando.org zbiramo denar za ljudi v Kolumbiji, ki je ena izmed najbolj prizadetih držav v Južni Ameriki. Objavili smo tudi članek kolumbijske prostovoljke, ki je zelo nazorno opisala tamkajšno situacijo.

Tako da... vse je v Božjih rokah, midva bova samo sledila, tako kot do zdaj.