VIDEO: Nekje je napaka

Slovenci po svetu | 09.06.2020, 13:48 Matjaž Merljak

Kdo so bili možje in fantje, za katere se je toliko desetletij zdelo, da je bila njihova smrt zaman, ki so z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Tako so se rojaki v Argenini spraševali pri Spominski proslavi, ki je letos potekala ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne in revolucije.

Rojaki v Argentini so se tudi letos spomnili žrtev vojne in revolucije. Spominska slovesnost je v nedeljo, 7. junija 2020, zaradi pandemije potekla na spletu. Sveto mašo sta darovala Robert Brest in Franci Cukjati, v Slomškovem domu so pripravili video proslavo.

Franci Cukjati je med pridigo pri neposrednem prenosu svete maše naglasil letošnjo 75. obletnico konca vojne in revolucije na Slovenskem, ki je povzročila smrt več tisoč slovenskih mož in fantov ter selitev mnogih v begunstvo. Komunisti, ki so prevzeli oblast po vojni, so želeli uničiti vse, kar je bilo božjega. Zato so preganjali, zapirali in morili verne ljudi. Marija pa slovenskemu narodu tudi v tem trenutku stala ob strani in zato ji priporočajo slovenske mučence druge svetovne vojne.

V proslavi, ki je potekala na virtualen način, so se rojaki na svojih domovih lahko v duhu pridružili molitvi pred spominsko ploščo v Slovenski hiši v Buenos Airesu, ki jo je vodil dr. Jure Rode.

Sledile so recitacije besedil Ivana Minattija, Branka Rozmana in Helene Jaklitsch. Sodelovali so učenci Slomškove šole, recitatorji Slomškovega doma in napovedovalci.

V videu so objavili fotografije preživelih, ki so jim jih posredovali svojci ter imena žrtev revolucije. Navedli so tudi podrobne zgodovinski pregled dogajanja, ki je bil v domovini dolga leta po koncu druge svetovne vojne zamolčan.

Med drugim se sprašujejo, kdo so bili možje in fantje, za katere se je toliko desetletij zdelo, da je bila njihova smrt zaman, ki so z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Če bi imeli možnost od blizu opazovati njihova življenja, bi opazili, da mnogi med njimi niso v ničemer posebej izstopali. Če bi jih srečali na ulici, bi šli mimo njih, ne da bi pritegnili našo pozornost. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa. Tako kot ga danes živi večina med nami. Nič dramatičnega ali prelomnega, nobenega odkritja, ki bi spremenil svet. Njihov dan se je začenjal zgodaj zjutraj, morda v hlevu ali na polju. Njihova skrb je bila namenjena zemlji, ki so jo obdelovali. Zlahka si predstavljam, kako so ob nevihtnih oblakih zaskrbljeno pogledovali zrelo žito ter se ozirali v nebo s priprošnjo, da bi šla huda ura mimo. Tisti mlajši so hodili še v šolo. Verjetno so učiteljem, tako, mimogrede, ušpičili še kakšno pobalinsko. Takšno, ki se lahko rodi le v glavah mladih ljudi. Če bi torej pogledali njihova življenja, bi ugotovili, da so bili taki, kot sva danes ti in jaz. Vsak dan je skrbi in delo, bolezen in zdravje, veselje in žalost so zaznamovali njihove dneve – tako kot so z njimi zaznamovani naši dnevi. In vendar je v njihovem življenju, predvsem pa v njihovi smrti nekaj svetega, nekaj drugačnega. Nekaj, zaradi česar morejo biti tudi danes zgled in spodbuda za naše življenje, naša ravnanja in naše odločitve.