Peter Pučnik: Si upaš živeti bližino?

Radijski misijon | 03.04.2020, 19:35 Mateja Subotičanec

Današnji osrednji misijonski nagovor je pripravil salezijanec Peter Pučnik, in ga v sebi značilnem slogu začel z vprašanjem: »Si upaš živeti svoje življenje in to na polno, kakor pravijo mladi?« Potem pa je nadaljeval ...

Pa bo marsikdo zamahnil z roko in rekel, seveda, kako ne ...

A pa si ga res upamo živeti v polnosti, tako v polnosti, da je vsak naš vdih prepojen z življenjem in vsaka naša celica napolnjena z življenjem tako močno, da bi kar počila?

Verjamem v to, da si je Bog za vsakega izmed nas želel prav to, da bi živeli na polno in to ne kot individualisti, ampak kot skupnost, kot občestvo, kot prijatelji, kot bratje in sestre, kot najboljša športna ekipa, ki ima popolnoma isti cilj, to je zmagati v igri - tekmi, ki jo igra.
Živeti tako na polno, da bi zmagali v življenju, da bi življenje izpolnili do najboljše mere.
Živeti življenje na polno je torej (oprostite izrazu) ekipno življenje, življenje v katerem si podajamo najboljše možnosti, najboljše talente, da bi s tem bili vsi igralci najboljše opremljeni za dosego zmage – polnosti življenja.

Če ste opazili, sem v teh nekaj stavkih močno poudaril ekipo ali drugače povedano, občestvo oz. skupnost, ki si je zastavila načrt, da želi živeti uresničenje življenja.

Bog je dobro vedel, da smo močni le takrat, ko smo skupaj, ko vsak podari drugim košček sebe in to tisti košček sebe, ki je v meni najboljši. Ne tisti, ki mi hodi odveč, ampak tisti delček sebe želim podariti skupini, ki je moj najboljši izraz mene. Edino s tem lahko bogatim druge in ustvarjam doprinos polnosti življenja.

Prav ob tem delčku – najboljšem delčku samega sebe bi rad danes spregovoril v tem razmišljanju.

Ta delček sem jaz – najbolj jaz osebno, ki si to upam živeti, ki si ta svoj jaz upam deliti z Bogom v vsej iskrenosti, deliti z drugimi z vso bližino in empatijo in živeti bližino s samim seboj v vsej krhkosti, sprejemanju in lepoti.

Zato bi to razmišljanje razdelil na štiri dele:

1. Živeti v bližini z Bogom. Bog, ki zelo nazorno stopa v naše življenje s svojo bližino in jo želi živeti v našem vsakdanjem življenju. Na neštete načine prihaja in vstopa v moj vsakdanjik, ker si želi naše bližine, saj ve, da smo brez Njega nemočni.
2. Živeti bližino z našimi bližnjimi; družinskimi člani, še posebej zakonci in starši, potem prijatelji, sodelavci, sobratje in sosestre v redovnih skupnostih.
3. Živeti bližino s samim seboj; s svojimi čutenji, s svojim telesom, s svojo zgodovino, poklicanostjo, krhkostjo in z vsemi talenti, ki mi jih je Bog položil v življenje.
4. Nevarnost lažne bližine, ki nas velikokrat zavaja z občutkom bližine, vendar je le-ta samo virtualna, ki pa ne pomirja, ki ne tolaži, ki ne prinaša življenja, ampak je samo navidezna.

Živeti v bližini z Bogom, ki mi pomaga, da si upam živeti ...

»Vzamem vas za svoje ljudstvo in bom vaš Bog in spoznali boste, da sem jaz, Gospod, vaš Bog; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov. 2Mz 6,7.
S temi besedami in z mnogimi podobnimi stavki je Bog v Stari zavezi sporočal Izraelcem, da je njihov Bog, da želi biti z njimi, da se lahko zanesejo na Njega, jim bo stal ob strani in jih bo branil pred sovražniki. Dajal jim je zagotovilo, da jih ne bo pustil samih. Edino, kar jih prosi je, da se držijo postave in Mu ostanejo zvesti. Če bodo Izraelci zvesti Bogu, se jim ni treba ničesar bati. On bo z njimi v dobrem in v hudem, saj mu ni vseeno za njih!
Bog, ki pozna človeka, dobro ve, da smo ljudje bitja, ki potrebujemo konkretno bližino, tako v besedi, kakor tudi v dejanjih. Zato skozi vso Staro zavezo nagovarja preroke, da govorijo ljudstvu, na kakšen način je Bog z njimi.

A to še vedno ni dovolj, da bi Mu ljudje zaupali. Zato se je odločil za dva še močnejša dogodka: Učlovečenje in vstajenje.
Z učlovečenjem je želel stopiti v svet človekovega bivanja, dela, veselja in žalosti. Želel je vstopiti v svet človeka, da bi mu na človeški način pokazal, kako blizu mu želi biti.

Človek pač ne razume drugače kot po človeški besedi, po dotiku, po objemu, po skupnem obedu in po ozdravljanju telesa ter ozdravitvi duha.
Papež Frančišek velikokrat spregovori o Kristusovi bližini, ki se še posebej izraža v odnosu do ubogih, preizkušenih in zapostavljenih. Tudi njegova dajanja so izraz Kristusovih dejanj ...

Prav zato daje tako velik poudarek na Kristusov odnos do človeka, ki se na še poseben način odraža v Njegovem učlovečenju.
On – Papež Frančišek pravi: Tako je Bog, Bog z nami, kot Bog, ki nas ljubi, Bog, ki hodi z nami. Od tu izhaja navdušenje ter upanje kristjanov, ki kljub naši revščini vemo, da nas ljubi, obiskuje ter spremlja Bog. Zato na svet in zgodovino gledamo kot na kraj, po katerem hodimo skupaj z Njim, ki je med nami. Z Jezusovim prihodom se je rodil nov svet, pa tudi svet, ki se lahko vedno prenavlja. Bog je vedno navzoč in dviguje nove ljudi, očiščuje svet greha, ki bi ga sicer postaral in pokvaril. Ta Božja bližina človeku, vsakemu človeku postaja dar, ki nikoli ne zaide. On je z nami. On je Bog z nami – Emanuel.
Ob tem pa nam pušča svobodo, da ga lahko sprejmemo, lahko pa tudi zavrnemo. Večkrat ga zavračamo, ker raje ostajamo zaprti v naše zmot ter v tesnobi naših grehov. Jezus pa ne odneha ponujati samega sebe in svojo milost, ki nas rešuje. On je potrpežljiv, zna čakati.
Tako lahko vidimo, kako je včasih težko pustiti se nežno ljubiti od Gospoda. Kristus ne ljubi samo z besedami, temveč z dejanji in s svojim življenjem. Postane celo eden izmed nas, ostane z nami, ostane v svoji Cerkvi, ostane v evharistiji, ostane v svoji Besedi, ostane v ubogih. To je Njegova bližina: Pastir, ki je blizu svoji čredi, blizu svojim ovcam, ki jih pozna vsako posebej.

Sv. Katarina Sienska je zapisala: »Moj Bog in Gospod, kje si bil vendar, ko je bilo moje srce v temi in blatu?« Jezus pa ji je odgovori: »moja hči, ali nisi čutila? Bil sem v tvojem srcu.«

Da, Bog nam je blizu in želi biti z nami, saj ve, kako nemočni, kako krhki in brez ognja smo, če smo sami, če smo brez Njega.

Si upaš živeti bližino s svojimi bližnjimi?

V tem delu razmišljanja bi dal večji poudarek na odnose med zakonci in v družini, saj so prav ti odnosi lahko najlepši, najbolj globoki in osrečujoči, lahko so pa tudi največja bolečina, ranjenost, včasih bi lahko kar rekli »pekel«, ki ga mnogi doživljajo.

Vsak od nas hrepeni po bližini, hkrati pa se bližine v odnosih pogosto tudi bojimo.

Zakaj?

Zato ker nas ravno tisti, ki nam pride najbolj blizu, lahko najmočneje rani. Zaradi tega lahko vedno znova ostajamo sami s svojo stisko in razočaranjem ter skritim hrepenenjem po čustveni povezanosti.

Dobro vemo, da je zakonski odnos oz. življenje v družini veliko več kot življenje pod isto streho in plačevanje skupnih položnici. Smo bitja odnosa, ki potrebujemo bližino in stik z bližnjimi. To hrepenenje po bližini je že po osnovi položeno v življenje vsakega izmed nas, ni pa nujno, da to hrepenenje ostane živo vse življenje. Veliko je lahko razlogov, zaradi katerih se to hrepenenje ohladi ali pa celo ugasne.
Ključno vlogo pri ohranjanju tega hrepenenja po bližini, po tem, da lahko vztrajam v bližini, da lahko rastem in se bogatim v bližini nekoga, pa je varen prostor, ki ga ustvarja odnos.

Velikokrat mislimo, kako moramo biti močni, popolni, sposobni empatije, potrpežljivi, kako moramo vedno znova na prvo mesto postavljati drugega, a žal ni tako. Zato, da lahko iskreno in mirno živimo bližino, ne gre meriti kdo je močnejši, pametnejši, bolj razumski in podobno. Za to, da lahko iskreno živimo bližino, tako bližino, ki umirja, ki daje varnost, ki sprejema, ki ti dovoli, da si lahko to, kar si najbolj globoko v sebi, si moramo dovoliti biti ranljiv, biti tudi krhek in hkrati močan v zaupanju.

Če pogledamo zakonski odnos, se le-ta razvija po mnogih pogovorih, odločitvah, prečutenih dogodkih in molitvi. Bližina se vedno na novo razvija in medosebni most se lahko s časom krepi, vrzel v nerazumevanju in nesposobnosti čutiti, kar čuti bližnji, pa manjša.
Ko govorimo o bližini in ranljivosti velja zakonitost, da bolj ko tvegamo in se pred sozakoncem predstavljamo v svoji krhkosti, šibkosti oz. ranljivosti, večja verjetnost je, da se bo v odnosu pojavila nova bližina. Manj ko tvegamo in ostajamo varneje nekoliko zakriti in rezervirani, manjše so možnosti za razvoj bližine in razkritja krhkosti. Nemogoče je, da bi se drug ob drugem čutila povezana, čutila, da sta si blizu, če nista pripravljena stopiti iz varnega zagrajenega položaja v cono tveganja, izpostavljenosti in razkritja. Za takšen tesen in povezan odnos pa je pomembna ranljivost. V kolikor ne damo sebe v odnos in ne tvegamo, so pričakovanja o povezanosti, da se bomo v odnosu počutili blizu, povsem nerealna.

Če imam pogum stopiti v odnos z vso krhkostjo, nas bo sozakonec v naši bolečini in stiski lahko začutil in razumel. Če si tega ne upam tvegati, se lahko kaj hitro zgodi, da se bo začel ta odnos ohlajati in oddaljevati.

Potrebno je tvegati in imeti pogum ter vero, da je vredno. Večkrat smo že skušali, pa se je izjalovilo – bilo nerazumljeno in zgolj obsojano ali celo napadeno. Normalno je, da se ob tovrstnih občutjih zvijemo kot ježek v klobčič in se umaknemo od bolečine, dokler se spet ne sestavimo nazaj. Vsa bitja se v bolečini umaknemo, morda napademo ali odrevenimo. A pomembno je, da ne zakopljemo hrepenenja po bližini. Hrepenenje po bližini in pripadnosti je temeljno, zato si ne dovolimo, da zakrknemo in odrežemo del svoje notranjosti. Vse to nas dela tudi na novo ranljive in čustveno žive.

Umik ali napad ob bolečini je lagodnejši. To znamo, saj nam je povsem prirojeno. Je pa skrajno živalsko in ne vključuje svobodne volje, ki nam omogoča, da kljub temu vztrajamo. Če nam uspe vztrajati v odnosu, izraziti bolečino in začutiti grenkobo v notranjosti nas samih, smo na dobri poti odrešenja in notranje svobode. Bolj ko postajamo ranljivi, bolj smo pristni in človeški. Obrambni manevri, ki smo si jih v življenju zaradi varnosti pred bolečino ustvarili, lahko odpadejo in jih razgradimo. Tako lahko začnemo živeti bolj svoje življenje, svoje poslanstvo. V tem smislu lahko zakonski odnos postane vir sreče in zadovoljstva za zakonca. Je prostor, kjer se lahko spreminjam, kjer lahko postajam ranljivejši pred drugimi in s tem pristnejši. To je pot osebne notranje svobode in odrešenja.
Ker je precej mojega dela usmerjenega tudi k zakoncem in družinam, spoznavam prav to, kako hitro lahko začnemo živeti drug mimo drugega. Smo lahko v isti hiši, celo v istem prostoru in smo si tujci. Kako hitro se zgodi, da naša komunikacija postane zgolj funkcionalne narave, izgovorom, da izpeljemo vsakodnevne dogodke in obveznosti. Spoznavam koliko napora in koliko tveganja je, da si v družini dovolimo biti ranljivi. To pomeni, da nas tudi stvari bolj prizadenejo, a za ceno tega, lahko počasi počasi začenjamo živeti bližino, po kateri tako hrepenimo. Gre za tisto bližino, ki mi dovoli biti iskren, spontan, tudi z napakami, čeprav to ne pomeni, da si pa lahko privoščim vse, kar mi paše in bi to morda druge prizadelo.

Kaj nas oddaljuje drug od drugega?

V današnjem hitrem tempu življenja nas velikokrat prav prekomeren stres vodi v to, da sozakonca začnemo, nehote in nevede, izklapljati iz svojega notranjega sveta. Pri tem gre, kakor sem že omenil, za zgolj funkcionalne odnose. Takrat pozabimo na bližino in čustva, saj se izogibamo ranljivim temam v odnosu. Če nam takrat uspe odkriti način za obvladovanje stresa, lahko obnovimo čustveno bližino, intimnost in romantiko.

Zelo podobna dinamika se dogaja v naših redovnih skupnosti, kjer na nek način živimo družinsko življenje. Kako hitro se lahko zgodi, da smo v isti skupnosti in pod isto streho, a smo si hkrati tujci. Še posebej, ker nas ne povezuje toliko čustvena vez, ampak odločitev za redovniško življenje. Poleg tega je še dejstvo, da si sobratov ali sosester v skupnosti nismo izbrali sami, ampak nas je v skupnost postavil predstojnik. No in zdaj poskušaj živeti bližino z ljudmi, ki si jih nisi sam izbral in nisi z njimi nič v sorodu. Seveda, se je pa vsak posameznik sam odločil za redovno družbo, v kateri živi. V tem primeru je še toliko bolj pomembno, da si sobratje in sosestre upamo biti ranljivi in na ta način dovolimo drug drugemu, da lahko vstopamo v življenje odnosov, ki bodo pristni, mirni, srčni in nam bodo dajali moč za poslanstvo.

Če sem se v zadnjih stavkih bolj ustavil ob zakoncih, družini in redovni skupnosti, bi rad namenil še nekaj misli širšemu krogu ljudi, ki skupaj živimo in delamo. Tudi v družbi med prijatelji in sodelavci potrebujemo bližino, ki nam daje občutek sprejetosti in varnosti. Tudi tukaj ni dovolj samo funkcionalna drža odnosov.
Če bi naključne mimoidoče vprašali, kaj je tisto, kar v današnjem času najbolj pogrešajo, bi bili zelo verjeto vsi precej enotni: Več časa za kakovostne odnose z drugimi. Vsi si želimo več druženja z ljudmi, poglobljenih stikov in bližine. Veno znova iščemo varnost, ki nam jo daje bližina sočloveka. Tako malo je potrebno, da smo zadovoljni, a obenem si še vedno ne upamo narediti ključni korakov. Včasih je potreben samo spoštljiv pogled, beseda, dotik ali fizična bližina. Tako potrebujemo drug drugega, pa je včasih tako težko najti pravo besedo ali gesto, ki bi nama dala občutek bližine. Pa naj gre za prijateljstvo, partnerstvo, družino ali nekoga, ki je v stiski.

Verjetno se tudi vam kdaj zgodi podobno kot meni. Dogaja se mi namreč, da dobim informacijo, da je nekdo od znancev, prijateljev, sorodnikov ali sodelavcev v stiski. Pa naj gre za bolezen, preizkušnjo, razočaranje, spodrsljaj ... Sprašujem se, kaj naj naredim. Naj to osebo pokličem, naj jo obiščem, naj ji napišem sporočilo ali elektronsko pošto in kaj naj rečem, da ne bom naredil kakšne neumnosti. Spoznavam, da je prvi korak najtežji in hkrati najbolj odločilen. Sprašujem se, kaj reči, kaj narediti ... Zavedam se, da oseba, ki je v stiski po navadi ne potrebuje nasvetov, pametovanja ali odločitev namesto njega. Največ, kar lahko dam v danem trenutku je to, da mu dam vedeti, da sem z njim, da mi ni vseeno zanj, da lahko računa name, če kaj potrebuje. Menim, da lahko tudi na ta način nekomu zelo iskreno izrazim bližino, ki pomirja in daje človeku občutek varnosti ter zaupanja.

Zato, ne bojmo se živeti te bližine, ki se lahko po eni strani izraža v tako majhnih stvareh in ima hkrati tako veliko moč in tolažbo.

Pomembno pa je, da si to bližino upam najprej sam živeti.

Zato bom v naslednjih mislih namenil nekaj pozornosti tudi temi, kako živeti bližino s samim seboj.

Da bi bili sposobni deliti življenje z drugimi na osrečujoč način, je najprej potrebno »priti blizu« samemu sebi.

Biti blizu ali v stiku s samim seboj pomeni, da si upamo zastaviti in zmoremo odgovoriti na vprašanja kot so:
• Zakaj se mi vedno znova dogajajo krivice?
• Zakaj se počutim nesposobno/ega, nevredno/ega, neljubljeno/ega?
• Zakaj v določenih situacijah odreagiram na takšen način?
• Kaj so moje resnične potrebe in želje?

Šele takrat, ko si dovolim pogledati v svoj notranji svet doživljanja, ko si upam pogledati v svojo krhkost in svojo ranjenost, lahko sprejmem samega sebe, ne da bi se bal, svojih reakcij. To pomeni tudi, da se ne bojim več, kaj si bodo drugi mislili o meni, če povem kaj bolj osebnega, če si upam priznati, da me je strah, da nečesa ne vem in priznam, da me nekatere stvari prizadenejo. Tudi, ko si ob tej prizadetosti dovolim biti jezen in povedati, kaj doživljam, začenjam večjo povezanost s samim seboj. Vemo, da jeza v tem smislu ni greh, ampak je korak ali »brca«, ki mi pomaga, da naredim korak naprej, da sprejmem novo odločitev.
Po svoji izkušnji si upam trditi, da lahko doživim zmago notranje svobode, največjo moč in tudi veselje v sebi takrat, ko si upam pogledati svojo največjo revščino in krhkost, jo sprejeti kot del svojega življenja, jo objeti, sprejeti in v njo povabiti Boga.

Nekdo, ki tega še ni izkusil, si bo to težko predstavljal.

Dobesedno to – videti, sprejeti in objeti najbolj krhek, »umazan«, ranjen in prestrašen del sebe in v to »revščino«, če lahko temu tako rečem, povabiti Boga. Tukaj se začenja osebno odrešenje. Dokler si tega ne dovolim, bom ves čas skrbel za to, kako me bodo videli drugi, kaj bi še naredil, da bi ugajal drugim. To pa me pelje v nenehno primerjanje.

Pogoj za ta veliki korak pa je stopiti v stik s samim seboj in v svojo bližino.
Tudi nobena psihoterapija za boljše odnose nam ne more pomagati, dokler se ne srečam s samim seboj, s svojo notranjo bližino, ki predstavlja vse moje vrline in krhkosti.

Če v to dimenzijo bližine postavimo vlogo Boga oz. našega odrešenja, se to Božje delo začenja dogajati v nas prav v teh kotičkih mojega življenja, kjer sem najbolj jaz. Ko odprem vrata, da lahko Bog stopi v to mojo notranjost, mu dovolim, da lahko začne delovati v nas. Ne, da skušam Boga povabiti v svojo navidezno pravičnost, kar velikokrat delamo. Ne, ampak v svojo revščino. Ko to naredimo, lahko rečem, da naša največja revščina, ki jo nosim globoko v sebi, postne največji zaklad, ki mi daje živost, ki me naredi človeka, ki me naredi sočutnega človeka. Prav to je tisto, kar nam pomaga, da lahko začnemo živeti tudi bližino z drugimi. Dokler ne naredim prvega koraka v samem sebi, ne morem delati korakov do drugih, da bi lahko z njimi živel iskreno bližino. Prej ali slej se bom začel primerjati, se skrivati ali pa se postavljati nad druge. Če bo to še premalo, pa bom začel bežati iz odnosa ali pa na silo zahtevati pravila, ki nas bodo z drugimi povezovala.

Če smo bili torej pozorni ob tem razmišljanju, bomo kmalu imeli odgovor, v čem je težava virtualnega sveta, ki je v tem našem času tako vabljiv, tako popularen, tako nenadomestljiv in nas dobesedno potegne iz našega vsakdanjega življenja v svoj virtualni svet.
Če nas pogled na družbena omrežja vznejevoli ali celo pahne v težke občutke, se moramo najprej zavedati, da ta vzporedni svet nima veliko stika z resničnim dogajanjem. Ljudje običajno objavljamo stvari, na kater smo ponosni in s katerimi se lahko pohvalimo. Nihče pa ne objavlja tistega, kar se dogaja v ozadju. Zato naj nas objave drugih, ki kažejo najsrečnejšo podobo sebe, ne zavajajo.

Raje obrnimo uporabo družbenih platform v svoj prid – za iskanje ljudi, ki so bili za nas nekoč pomembni, za navezovanje stikov, za vključitev v različne skupine podobno mislečih.

Večkrat se zgodi, da na kakšnem od družabnih omrežij vidiš fotografijo znanca, prijatelja ali sorodnika, ki ti je nekoč veliko pomenil, ga »dregneš« ali povabiš, da se srečata v živo. Tudi ta virtualna bližina je pomemba, a nikakor ne more zapolniti hrepenenja po bližini. To hrepenenje po bližini potrebuje obraz, besedo, roko, toplino in ranljivost, o kateri sem prej govoril.

Veliko lažje je komunicirati na daljavo preko ekrana, kakor si pogledati v oči in si povedati to, kar doživljamo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Na daljavo – preko omrežij smo bistveno manj ranljivi in se lažje skrijemo za masko. To pa nam ne more zagotoviti pristne in iskrene bližine. Si torej upam živeti to bližino? Si upam preko družbenega omrežja povabiti prijatelje, sorodnike, sodelavce in znance, da se dejansko srečamo ob kavi ali kozarčku?

Dragi poslušalci in udeleženci Radijskega misijona, to je bilo nekaj misli, ki sem jih želel deliti z vami o bližini, po kateri tako močno hrepenimo. Verjamem, da smo v življenju za to, da bi takšno bližino lahko živeli na polno, pripravljeni narediti marsikaj. Zavedam pa se tudi, da je težko narediti prvi korak, da je težko odpreti srce, da se je težko izpostaviti prav zaradi notranje ranljivosti, o kateri sem govoril skoraj ves čas.

Še enkrat vas povabim, da bi bili pogumni, da bi si upali živeti svoje življenje na tak način, da bo življenje kipelo iz nas in bo bogatilo tudi tiste, ki jih srečujemo. Zato, ne bojmo se drug drugega, dovolimo si stopiti v osebni odnos, ki je včasih tudi naporen, a je hkrati tako osrečujoč, da nam nikoli ne bo škoda časa in truda, ki ga bomo namenili zanj.

Upajmo si torej biti blizu in živeti svoje življenje na polno.
Imamo na razpolago le teh nekaj let, nekaj mesecev in tednov ko imamo priložnost, da svoje življenje resnično živimo. Zakaj ga ne bi živeli na polno!