Karel Gržan: 5:1 za prijetnost sobivanja

Duhovnost | 04.04.2020, 10:50 Rok Mihevc

V "Drugem pogledu" je tokrat dr. Karel Gržan svetoval: "Preden spregovoriš bližnjemu kaj vse še ni, mu izrazi področja njegove prijetnosti, žlahtnosti, njegovih sposobnosti. V razmerju 5:1." Torej: pet lepih reči in ena, v kateri bi, po našem mnenju, lahko bil boljši.

Zelo tipično: Za razmislek na temo »Si upaš živeti skupaj?« so mi dodelili pet do deset minut. Zakaj tipično? Da pojasnim, pomislimo na proces izobraževanja. Koliko časa nam v usposabljanju zasedejo z vsebinami za zunanjo uporabnost/učinkovitost, in koliko nam je omogočena ne teoretična, pač pa doživljajska pedagogika, ki bi nas uvajala v prijetno sožitje – ne v idealnosti, pač pa v realnosti življenja? Mislim, da bi lahko naredili vzporednico: usposabljanju za složnost sobivanja je namenjenih 5 do 10 minut v razmerju do tistih 24 ur dneva, ki jih uporabimo za vse ostalo. In potem ... naj bi bili srečni!?

Danes toliki tako zelo strastno izražajo svoje hotenje po potešitvi/umiritvi, ki se lahko dogodi le v obnebju ljubečega sožitja. Številni kar naprej veseljačijo samo zato, ker jih nismo podprli v njihovem iskanju notranje izpolnitve/potešitve, ki je v prebujeni notranji bližini – torej v zaznanem sočutju, v srečanju, ki osrči in zato osreči. Za srečo, ki se budi v medosebnem srčenju – ta se dogaja v realnosti in v stvarnosti časa in prostora – bi potrebovali pošteno odmerjen čas uvajanja/usposabljanja v katerem bi bistrili pozornost za to kar je dragoceno za sožitje in bi to poosebljali – osebno in medosebno.

Ja, tudi za sožitje nas je potrebno usposobiti – ne le s teorijo, pač pa z izkustvom po doživljajski pedagogiki. Te pa ni – ali je skoraj ni. Toliko časa namenimo za človekovo uporabnost, potem nam ga dopustijo še nekaj za veseljačenje, za sprostitev...; za vstopanje v razsežnosti duhovne in srčne umiritve/potešitve pa nič ali zelo malo. Zadeve – to pomeni dani nam čas – bo potrebno vzeti v svoje roke – ne več dopuščati, da nam premeteno kradejo pozornost in nas odtujujejo od nas samih in od najbližjih. Potrebno bo zavestno narediti nekaj ne le za veselje, pač pa za osebno rast in za srečo v sobivanju! Ne nazadnje je temu namenjen tudi letošnji misijon na Radiu Ognjišče.

Vem, izgubljam čas tistih petih, desetih minut, ki so mi odmerjene. Sicer pa mi tako ali tako ne preostane drugega, kot da navedem samo iztočnice, ki jih razbiram kot pomembne za prijetnost v sožitju. Vsaka izmed njih pa bi, seveda potrebovala osvetlitev – poglobitev. Bom predlagal Mateji Feltrin - Novljan, da to storiva v sledečih sobotnih oddajah Za življenje.

Pa začnimo: Osnova sožitja je duhovno ravnovesje – je osebna notranja spokojnost in zadovoljnost – je duhovna potešenost. Če te ni smo – Herman Hesse bi rekel, kot stepni volk, ki vznemirjen tava po puščobnosti, ki je ne more globoko v sebi premagati s še tako strastnimi in barvitimi – da ne rečem kričeče-kičastimi mašili. V duhovni spokojnosti je prebujena zadovoljnost – potešitev/odrešitev; v njej je duhovno ravnovesje, ki je ohranjevalec in je stabilizator medosebnega čustvenega ravnovesja.

Jezus je rekel, da je glavna zapoved: »Ljubi Boga« – to pomeni: daj se ljubiti – srčiti Bogu, da te krepi, umirja, tolaži... in potem – pravi Jezus – »pojdi in ljubi bližnje«. V odnosu do njih boš potem lažje duhovno svoboden – v duhovni potešenosti ne boš odvisnik od npr. razpoloženja bližnjih, ki je med najbližjimi najbolj nalezljiva. Še posebej v nelagodnih počutjih, je to nadvse pomembno.

Človek prav zaradi ljubezni do bližnjih – še posebej najbližjih, potrebuje Tolažnika – Svetega Duha, da z močmi Svetega ohranja svoj notranji mir – duhovno spokojnost ... - da lažje v enosti z Bogom valovi v njem prebujeno prijetnost v svoj dom – med svoje bližnje, še posebej najbližje.

Pa še vprašanje: Kako ljubiti bližnje/najbližje? Jezus pravi: »Kakor samega sebe.« To pomeni v medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti. Prav poosebljena pravičnost, spoštljivost in odgovornost so predpogoj za sobivanje. Človek mora biti samo dober in nikoli dobričina, ki dopušča da je kdorkoli v odnosu do njega nedostojen. Slehernik ima svoje dostojanstvo in je samoumevnost, da ga ne skrunimo. Besede kot so: prosim, hvala in oprosti pomagajo ohranjati pravo pozornost in ravnovesje v sobivanju.

In potem je pomembna odprtost v kateri se medosebno bogatimo v raznoliki izvirnosti osebnosti. Pravijo, da ne padeta izpod neba na zemljo niti dve enaki snežinki in ni dveh enakih osebnosti. Bog pač ne ustvarja fotokopij. Pomembna je pozornost s čim smo drug drugemu dragocenost. V medosebnem odnosu zmoremo biti spoštljivi, ljubeči, čuteči, odgovorni ... in potem ima še vsak toliko darov s katerimi se med seboj dopolnjujemo in bogatimo....

Vsakdo ima polno vrednost v svoji osebnosti, ki jo je vredno prepoznavati, kot največjo zanimivost. Kaj zvezdniki s TV ekranov, pomembno je, da najbližje prepoznamo v dragocenosti njihove osebnosti! Drug drugemu smo presenečenje, obogatitev in priložnost za dopolnjevanje in sodelovanje. In tu je potrebna pozornost. 5:1! To je razmerje, ki ga je potrebno upoštevati, če želimo uresničevati zadovoljnost v sobivanju. Neredko drug drugemu govorimo predvsem to kar nas zmoti, kar še ni kot bi moralo biti. V realnosti življenja je potrebno iskati najprej razloge za radost bivanja in jih izrekati; v realnosti osebnosti je potrebno iskati tisto žlahtno, kar nas notranje izpolnjuje/dopolnjuje. 5:1 je razmerje, ki ga je potrebno upoštevati za prijetnost sobivanja. Sreča v sobivanju je odločitev in ne samoumevna danost. Preden spregovoriš bližnjemu kje vse še ni, mu izrazi področja njegove prijetnosti/žlahtnosti, njegovih sposobnosti in to v razmerju 5:1. Na primer otroku: zmoreš zaznavati ljubezen in jo vračati, si pozoren pomočnik v sobivanju, toliko tega zmoreš – toliko talentov ti je dano ... in kar zmoreš tudi moraš razvijati in uresničevati v poslanstvu. So področje, kjer bogatimo bližnje, so pa tudi področja naše osebne šibkosti – to so področja preventive pred nadutostjo; naša nemoč nas odpira v sodelovanje in dopolnjevanje. Naša simpatičnost izhaja iz sprejetja celovite resničnosti: marsikaj zmoremo in s tem bogatimo druge, a je vsak izmed nas potreben tudi obogatitve bližnjih. V tem je bratstvo in sestrinstvo in je prijetnost v sobivanju – v medsebojnem dopolnjevanju in sodelovanju v sočutju in medsebojni zaznavnosti.

Ja, potrebujemo čas sočutja. Odnos do Boga nas vadi za zaznaven odnos z najbližjimi. Ko stopim v cerkev v obnebje tihote tipala duha zaznajo Boga v njem samem – zaznajo Boga v njegovi biti – v njegovi Ljubezni, ki se budi v moji srčiki in me krepi. Bog je odrešujoče izkustvo in ne teorija. In doma? Potrebujemo sveti čas, ki nas svetli. Čas, ko smo zavestno v medsebojni bližini – ne predvsem zato, da bi pametovali, pač pa da bi se zaznali. Ta čas je lahko v znamenju igrivosti, skupnega brkljanja, molitve, je v času sprehodov, skupnih dejavnosti ... - česarkoli, samo da smo v sproščeni bližini in da nas nič, prav nič ne krade – ne odtujuje iz medsebojne pozornosti. V njej se vzbudi zaznava tiste enosti, ki je za družino sveta, ker nas svetli saj je v prebujeni ljubezni. V medsebojni bližini se sama po sebi dogodi tista srčna/duševna okrepitev, ki je tako pomembna in dragocena, da lažje zmoremo napore življenja.

In še nekaj: bodimo pozorni na to kar nas obdaja kot lepota. Naša domovina je en sam vrt lepote. Odprimo pozornost – osebno in skupno na čarobnost sredi katere domujeno. Naj lepota ob nas budi lepo in prijetno počutje tudi v nas.

Bom končal, da ne prekoračim odmerjeni mi čas. Vi pa le nadaljujte. Ozaveščajte kaj vse je pomembno in dragoceno za prijetnost v sobivanju, predvsem pa naredimo korake iz pametnosti v prakso žlahtnega sobivanja. Pravimo, da je misijon sveti – ker nas želi v razmišljanjih razsvetliti, predvsem pa napotiti k tistemu kar bo sveto – svetlo in prijetno v nas in v naših medsebojnih odnosih. Pa srečno in z Bogom.