Blaž Lesnik | (foto: Rok Mihevc)
Marinka Čerin: »Če se zahvaljujemo za vse, kar nam Bog ponuja, je sad tega zahvaljevanja veselje.«
Radijski misijon | 02.04.2020, 20:09 Mirjam Judež
Sv. Janeza Pavla II., katerega 15. obletnico smrti obeležujemo danes, je rožni venec spremljal v trenutkih veselja in trpljenja in v njej je vedno prejel okrepčilo in tolažbo, pa tudi veselje. Vsako veselje ima svoj čas pod nebom. V uri večera, ki poteka v posebnem času, so sogovorniki govorili o veselju. Z nami so bili: župnik iz Breznice pri Žirovnici Marjan Lampret, duhovnik Gabriel Kavčič, ki študira v Rimu in pa zakonca Marinka in Aleš Čerin. Pogovor je vodil Blaž Lesnik, vsi sogovorniki pa so bili povezani z nami in med seboj preko Skype povezave.
Župnik Marjan Lampret pravi, da so se njegovi župljani veselili pogovorov z njim na Radiu Ognjišče, da je bila že »predhodnica« polna ozračja veselja, po končanem prvem pogovoru pa je dobil kar nekaj lepih odzivov in zahval. Tisti župljani, ki ne morejo v cerkev (ne samo zdaj v karanteni), mu pogosto zaupajo, da bi bil njihov duhovni svet brez Radia Ognjišče zelo osiromašen. Duhovnik Gabriel Kavčič, ki študira v Rimu, pravi, da Italijani kljub težki krizi skušajo kazati vesel obraz. Težava pa je nizka morala, negotovost situacije, ko se ne ve, kaj in kako bo.
Posebne razmere za duhovnike, ki mašujejo sredi praznih cerkva
Gabriel Kavčič pravi, da cerkve vendarle niso prazne, saj smo povezani v Sv. Duhu. »V cerkvi je vsa tista Cerkev na oni strani, ki nas gleda, moli za nas iz večnega življenja, jaz pa prinašam na oltar nekoga, neko družino, za katero mašujem. Nismo tako zelo sami, niti duhovniki ne.«
Marjan Lampret pa takole: »Naša Cerkev je Cerkev vidnih in nevidnih stvari in ljudi, cerkev je zemeljska in nebeška. Če bi dobesedno ubogal naše škofe, bi moral maševati sam, ampak mežnarica je že vse pripravila, odklenila cerkev in dovolim, da ostane pri maši. Njena sosestra je daleč stran od nje in obe od mene po več kot 10 metrov. Bodimo življenjski, bodimo normalni. Župljani smo dobro povezani, med tednom malo manj, ob nedeljah pa skavti pripravijo, da je maša spremljana preko YouTuba in pri tej maši prisostvuje več kot 500 ljudi.«
Kako poiskati pravo tipko, da bi srce zaigralo v veselju?
Marinka Čerin: »Zjutraj me je nagovoril Jože Plut, ki je govoril o notranjem veselju, ki ga izžareva in to opazijo tudi njegovi župljani in sodelavci. Naš nekdanji župnik Stane Bešter izžareva veselje, tudi v težkih situacijah. Enako nadškof Alojz Uran. Mi smo pa tako: eni bolj črnogledi, drugi bolj optimistični, ampak tekom življenja mora človek rasti tudi v veselju. Kako postajaš bolj vesel? Pomoč je zahvaljevanje! Če se zahvaljujemo za vse, kar nas obdaja, kar nam Bog ponuja, če smo pozorni na to, je sad tega zahvaljevanja veselje. Če nam je vse samoumevno, nismo veseli. To lahko treniramo in ko se enkrat tega zavemo, se lahko tega zahvaljevanja poslužujemo in rastemo v veselju.«
Marjan Lampret: »Marinka je ob veri in upanju omenila hvaležnost, ki velikokrat izostane v naših odnosih, ker mislimo, da nam nekaj avtomatsko pripada. Ko (dobesedno) vstanem z levo nogo, sem vesel, da me ni preveč uščipnilo ne v kolku, ne v križu in rečem si: »Kot kaže, bo danes dober dan.« Hvaležen sem Bogu. Minuli teden sem prebral že drugič ali tretjič knjigo Pravovernost Gilberta Keitha Chestertona, ki je iz anglikanske cerkve prestopil v katoliško pri svojih 50-ih letih in je na bister, inteligenten način obrazložil, zakaj je to naredil. Zapisal je: »Če v iskanju ni pristnega veselja, lahko odneha, ker lahko znori.« Psihologi opozarjajo na nevarnost v teh dneh, če se bodo kar množili, da je nevarnost pri psihično šibkih ljudeh, da dobesedno znorijo, sploh, če so sami. Chesterton pravi, da norec ni tisti, ki je izgubil razum in smisel za smeh. Norec je tisti, ki je izgubil vse, razen razuma in smisla za smeh.«
O veselju v preizkušnji
Aleš Čerin: »Veselje in preizkušnja sta težka kombinacija. Z Marinko že od nekdaj moliva Pavlove besede: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte.V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« Prej sva to zlahka molila, kako pa ob levkemiji? Kako se tu veseliti, zahvaljevati? Žena mi je rekla: »Zahvaljuj se za to, kar imaš, za zdravnika, za zdravila, sestre, za ta oddelek, za zdravstveni sistem, ki deluje, za milijon stvari se lahko zahvališ, za ženo, ki rada prihaja na obisk, za otroke, ki te z veseljem obiščejo, te poslušajo, ker mislijo, da so to tvoje zadnje besede. Tudi to je razlog za veselje. Pavel je govoril še, da moramo preizkušnje, ki prihajajo, imeti za čisto veselje, ker se z njimi preizkuša naša vera in preizkušana vera je bolj trdna in to je spet razlog za veselje.«
Marinka Čerin: »Pavlove besede sva prenesla v prakso. Ko me je bolezen zelo šokirala in sem bila zelo potrta, sem veliko veselje doživela, ko je mož že prvi dan poslal slikico, da je dobil bolniško maziljenje. Tako sem ga lahko izročila Bogu in so se moje skrbi zmanjšale, saj sem vedela, da je v dobrih rokah.«
Vse vsebine radijskega misijona so vam brezplačno na voljo
tudi v avdio arhivu Radia Ognjišče.
Gabriel Kavčič: »Kot diakon sem imel čast obiskovati bolnike v šempeterski bolnišnici. Veliko ljudi je zapuščenih, tudi po domovih za ostarele in so bili veseli bližine duhovnika. Dobil sem več, kot sem dal. Zaznamo paradoks nas, ki imamo vsega preveč in smo nehvaležni, po drugi strani pa sem videl toliko življenjskega veselja, vere, upanja, hvaležnosti pri tistih, ki jim je bilo odvzeto vse, kar se človeku v zahodnem svetu lahko odvzame. Mladi gradimo na napačnih temeljih in ni prostora za pravo vero in upanje.«
Marjan Lampret: »V bran moram vzeti našo mladino. Tudi mi smo bili mladi in imeli podobne težave: premalo smo cenili zdravje, premalo molili, premalo marsikaj. Sv. Janez Pavel II. je velikokrat omenil v svojih govorih v srečanjih z mladimi, da jih razume. Rešuje jih mladost, mladi ne potrebujejo toliko vere kot mi v zrelih letih. Mladost jim nadomesti vero. Ali je samo pri mladih miselnost, da sem svoboden in lahko delam, karkoli želim? Če je svoboda brez zvestobe, pride do norosti. Pogosto pozabljamo, ne samo mladi, tudi starejši in stari, da smo premalokrat hvaležni.«
Kako naj se veselita zakonca drug drugega v karanteni, ko sta ves čas skupaj?
Marinka Čerin: »Za naju karantena ne predstavlja problema, saj je bil Aleš že od prihoda iz bolnišnice v karanteni in jaz sem se mu samo pridružila. Skupaj nama je lepo, pogledava kak film, najdeva čas za knjige, več časa za sv. pismo, odločila sva se, da se učiva nove stvari. Jaz sem vzljubila sudokuje, skupaj se učiva psalme na pamet, dnevi so kar prekratki. Hvaležna sva Bogu, da imava za hišo gozd in greva lahko tudi na zrak.«
Aleš Čerin: »Nekateri zakoni bodo oz. so v krizi. Gradnja odnosa je dolgotrajen proces. Ob stiski lahko zakonca spoznata, da imata težave in se lahko zdaj temu posvetita. Hudomušna misel kroži v času koronavirusa: »Zdaj sem 10 dni zaprt s svojo ženo in ugotovil sem, da je prav prijetna.« Bog je pravi temelj. En nasvet pa je hvaležnost. Ko odpreš oči in vidiš ženo, se zahvali zanjo, za njeno dobroto, za milijon stvari se moramo zahvaliti. V »Družina in življenje« govorimo tudi o »pop kulturi«. Poglej svojo ženo večkrat na dan. Objemi svojo ženo, čvrsto, ne samo mimogrede. Poljubi jo. Poljub naj traja 6 sekund. POP = pogled, objem, poljub.«
Bog je dober oče. Vse, kar naredi, je dobro.
Gabriel Kavčič: »Ko sem se odločal za duhovništvo, mi je bilo glavno vprašanje, ali sem vesel na tej poti. Vem, da so me tudi domači in okolica presojali po tem. Enako, kot če se poroči hči, sin. Upam, da bomo kljub težkim preizkušnjam znali čutiti to krščansko veselje, ki nam ga Gospod v vsakem obdobju življenja daje na voljo.«
Aleš Čerin: »Črpajmo veselje iz Boga. Bog je dober oče, vse, kar naredi, je dobro. V veri jaz to sprejemam in za dobro lahko vzamemo tudi levkemijo, preizkušnjo v zakonu in se iz tega kaj naučimo. Gotovost in vera, neskončna Božja dobrota so lahko vir veselja.«
