Slavi Košir
Matej Kržišnik
Andrej Šinko
dr. Jože Možina (foto: Robert Vurušič)
dr. Jože Možina | (foto: Robert Vurušič)

Dr. Jože Možina: 27. april je votel praznik, nastal zaradi potrebe oblasti

27.04.2020, 13:06 Tanja Dominko

Danes praznujemo državni praznik, dan upora. Gre za ostanke nekdanjega režima, saj smo nekdaj na ta dan praznovali dan osvobodilne fronte. V samostojni Sloveniji praznika niso črtali, ampak mu spremenili ime v dan upora. Ta naj bi poudarjal uporništvo skozi daljše zgodovinsko obdobje, toda v zadnjih nekaj letih je praznik spet dobil obraz, kot ga je imel nekdaj. Nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič je nekoč dejal, da je dan upora v resnici dan komunistične zarote, ki je Slovencem povzročila neizmerne žrtve in novo okupacijo, je dan velike prevare, je dan slovenskega razdora in praznik narodnega žalovanja. Nekaj vprašanj smo zastavili zgodovinarju dr. Jožetu Možini.

Kaj se je zgodilo 26. oziroma 27. aprila 1941?
»Zgodilo se je bore malo, saj je bila zmešnjava taka, da niti točnega datuma sestanka niso uspeli določiti. Ni bilo 27. aprila, kot se praznuje, ampak 26. aprila. To je bil obroben sestanek članov društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je bilo ustanovljeno leto prej pod okriljem komunistov. Sestali so se relativno nereprezentativni ljudje iz nekaterih skupin. Tam je bil Boris Kidrič, Rus, ki ni mogel predstavljati Sokolov, ker je bil že izključen. Za potrebe prestiža komunistične partije, ki je hotela svoj narodnoosvobodilni boj premakniti čim bolj zgodaj, v čas pred napadom na Sovjetsko zvezo, je 27. april dobil atribute zveličavnosti in pomembnosti. Eden od mitov, kot so Dražgoše, ki pa so popolnoma votli.«

Komunistična partija, podrejena navodilom iz Moskve, konec aprila 1941 se je odločila za upor proti zahodnim imperialistom in domačim kapitalistom. Kako je mogoče, da so zahodni imperialisti v nekaj mesecih postali zahodni zavezniki?
»Partija ni bila avtonomna, podrejena je bila interesom kominterne, in ko leta 1939 pride do pakta med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo, ki je predvidevala razdelitev Poljske in baltskih držav, so se komunisti temu paktu podredili. In ob okupaciji večinoma pozdravile Hitlerja. Najbolj zanimivo je obdobje od avgusta 1939 do napada na Sovjetsko zvezo. Tedaj je bil naboj slovenskih komunistov dejansko uperjen proti zahodnim imperialistom. Sam sem našel v arhivu stražarjev, ki je bil zakopan in je že postal znamenit, partijske razglase in resolucije, ki jim niso v ponos in so jih skrivali. Ena od njih iz julija 1940 govori o imperialistični vojni, napada francoski imperializem, ki je doživel zlom, takrat je bila Francija poražena s strani nacistov, se pravi, da slovenski komunisti takrat simpatizirajo z nacisti, ki so porazili Francoze. Oni niso imeli razumevanja za boj zahodnih demokracij, postavili so se na stran Sovjetske zveze in Nemčije, medtem ko so Franciji in Veliki Britaniji očitali, da sta začeli vojno. V nekem citatu beremo: "Zapadni imperializem je začel spopad, da ves svet požene v vojno vihro in razkosa Nemčijo." Si predstavljate? To je povsem nasprotno od tistega, kar se danes razume pod vlogo komunistične partije in partizanskega gibanja. Avtorja teh resolucij sta bila Boris Kidrič in Edvard Kardelj, ki imata danes največje spomenike. Oni so Sovjetsko zvezo prikazovali kot zaščitnico malih narodov, čeprav je ta napadla Finsko, Poljsko, zasedla baltske narode in zatirala številne narode, kot so Ukrajinci, Tatari in tako naprej. Seveda Sovjetska zveza nikoli ni delovala v smeri demokracije in popolne blaginje, kot so govorili, blaginja za osvoboditev delovnega človeka. To so nazorno videli tisti slovenski komunisti, ki so v Sovjetski zvezi živeli: Edvar Kardelj, Boris Kidrič, Zdenka Kidrič, Ivan Maček, Aleš Bebler. Maček v svojih spominih V areni življenja, ki so izšli leta 1980, priznava, da ko so ga poslali v Sovjetsko zvezo, je videl tam revščino in mu je navdušenje upadlo. Vse skupaj je torej slonelo na laži. In ti ljudje, partijski akterji, ki so to laž pri nas promovirali, vanjo niso verjeli. So namerno zavajali. Tudi kasneje, junija 1940, so imeli neko konferenco v Vinjah. Takrat so vedeli, da bo vojna prišla na slovensko ozemlje. Imamo dokumente, v katerih se vidi, da so računali, da bo vojna odstranila oblast in da bo priložnost za prevrat. Oni so ocenili v Vinjah, da je v takratni situaciji možen nagel revolucionarni polet. Niso razmišljali o obrambi domovine, ampak o revoluciji.«

V vaši obsežni monografiji Slovenski razkol na podlagi zgodovinskih virov in pričevanj osvetljujete, zakaj je v letih 1941, 1942 ... prišlo do delitve, ki nas zaznamuje še danes. To potrjuje tudi 27. april. Kako v njej osvetljujete Protiimperialistično fronto in kako Osvobodilno fronto?

»Protiimperialistična fronta je bilo tisto, o čemer so se dejansko pogovarjali aprila 1941 in dejansko ni bila usmerjena v zaščito, v narodnoosvobilni boj za Kraljevino, ampak v zaščito Sovjetske zveze in usmerjena proti zahodnim zaveznikom. Sam sem navedel nekaj citatov in dokumentov, ki so izšli med avgustom 1939 in junijem 1941, našli smo jih v arhivu stražarjev. Vidi se, da so v podrejenosti Sovjetski zvezi de facto bili na strani nacistične Nemčije, da so zagovarjali to, kar je počela. Ne bom rekel, da so bili navdušeni, ampak so se temu podrejali. Tudi dejstvo, da 6. aprila 1941, ko je bila Jugoslavija napadena, komunisti niso odreagirali, niso organizirali obrambe domovine, ampak šele takrat, ko je bila napadena Sovjetska zveza. Govoriti, da so imeli v prvem planu interes svoje domovine, ne drži, zgodovinska dejstva to razkrinkavajo. 26. april je bil pozneje uvrščen med zgodovinske dogodke. Kolikor vem, tudi zaradi ljubega miru so po osamosvojitvi pustili ta datum, ne kot dan OF, ampak kot dan upora. Od kmečkih puntov, boja za severno mejo, osamosvojitvene vojne, Tigra, primorskih duhovnikov. To vse bi moralo biti združeno v praznovanju, ampak ker se pri nas po letu 1994 vsiljuje vrednostni sistem komunističnega režima, se dejansko slavi OF, ki je pravzaprav provokacija, ker je brez vsebine in votla. Mi po takoimenovani ustanovitvi OF v mesecih po njej ne slišimo nič, vsi razglasi so bili samo v imenu komunstične partije, kar dokazuje, da nobene take organizacije ni bilo. So pa kasneje, ko je prišlo do napada na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, istega dne razglasijo oborožen upor proti okupatorju, in sicer ne glede na žrtve. Komunisti so to naredili na ukaz kominterne, vendar njihov namen, kot je znano, v prvem planu ni bil ta boj, ampak sočasno tudi komunistična revolucija za prevzem oblasti. V knjigi natančno dokazujem, da je bilo tako, ker sem se dokopal do podatkov o padlih žrtvah v prvih mesecih vojne. In ti dokazujejo, da je maloštevilno partizansko gibanje v prvih mesecih vojne povzročilo osem do dvanajstkrat več žrtev med slovenskimi neoboroženimi civilisti, kot pa med okupatorjevimi vojaki. Se pravi, glavna ost nasilja osvobodilne vojske, ki bi morala ščititi civilno prebivalstvo, je bila usmerjena proti civilnemu prebivalstvu, ne proti okupatorju. In to razgalja vso to konstrukcijo, na kateri je zgrajena lažna mitologija 2. svetovne vojne. Kar pa ne pomeni, da ni bilo domoljubnih posameznikov in skupin tudi v partizanskem gibanju. Ampak osnovni okvir, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije, je bila usmerjena v izvedbo komunistične revolucije, ne glede na žrtve. Za to smo Slovenci plačali visoko ceno. V Sloveniji se ni odigrala nobena pomembna bitka, nobena fronta ni potekala tu mimo, ampak vendarle izgubimo 7 odstotkov prebivalstva. Francija ga je izgubila manj kot odstotek, prav tako Italija. Zato je nesmiselno slaviti take praznike, kot nam jih vsiljujejo.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...