Zadnje slovo od nadškofa Alojza Urana

Slovenija | 15.04.2020, 17:38 Alen Salihović

V ljubljanski stolnici so se danes poslovili od upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana. K večnemu počitki so ga položili v grobnici kapele sv. Andreja. Zaradi posebnih razmer, povezanih s koronavirusom, je bil pokopan v krogu družine in najožjih sodelavcev. Pogrebno slovesnost, ki jo je vodil nadškof metropolit Stanislav Zore je bilo mogoče spremljati s pomočjo radijskega in televizijskega prenosa. »Nadvse rad je bil med ljudmi,« je v pridigi dejal nadškof Zore in spomnil, da je nadškof Uran škofijo vodil od leta 2004 do 2009. Slovesno mašo zadušnico bodo zanj opravili kasneje, ko bodo okoliščine dovoljevale, »da bomo mogli v polnosti izraziti svojo hvaležnost Bogu in tudi pokojnemu nadškofu Alojzu Uranu«, je dejal nadškof Zore.

Pokojnega nadškofa Alojza Urana so iz škofijskega dvorišča po uvodni molitvi nadškof Zoreta v cerkev prepeljali pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar ter župnika Sebastijan Likar in Ivan Jagodic, prvi prihaja iz rojstne župnije pokojnega Šmartnega pod Šmarno goro, drugi pa iz župnije Šentvid, kjer je Uran dolgo deloval. Pogrebne slovesnosti se je poleg nekaterih sorodnikov zaradi epidemije udeležila le peščica duhovnikov, med njimi tudi novomeški škof Andrej Glavan.

Kdor se položi v prah, ga ne more zlomiti nobena stvar več, nobeno breme in noben križ

Nadškof Zore je uvodoma dejal, da je nadškof Uran trikrat ležal na tleh pred svojim Bogom. »Prvič v tej cerkvi ob diakonskem in drugič duhovniškem posvečenju, ki mu ga je 29. junija 1970 podelil nadškof Jožef Pogačnik. Drugič pa v Baziliki sv. Petra v Rimu, ob priliki svojega škofovskega posvečenja, ki ga je 6. januarja 1993 prejel po rokah papeža sv. Janeza Pavla II. Dvakrat se je tako globoko sklonil pred Bogom, da se je vrgel v prah cerkve in prosil vse svetnike, naj mu pomagajo živeti duhovništvo in škofovstvo v služenju. In kdor se položi v prah, ga ne more zlomiti nobena stvar več, nobeno breme in noben križ.« Služenje nadškofa Urana je bilo po besedah nadškofa Zoreta v duhu škofovskega gesla, ki si ga je izbral: »Da, Oče!« Živel je poslušnost Očetu, ki se jo je učil od Gospoda Jezusa Kristusa.

Tudi takrat (leta 2009) je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest in se spomniti ležanja na tleh ob posvečenju, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.

Njegova zasluga je, da je nadškofija sprejela odločitev o novogradnji prostorov za osnovno šolo in vrtec

Nato je nadškof Zore opisal življenjsko pot pokojnega nadškofa Urana ter spomnil, da je kot pomožni škof opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. »Papež Janez Pavel II. je nadškofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete.« Po besedah nadškofa Zoreta je nadškof Uran leta 2007 podpisal enega najbolj pomembnih dokumentov v času vodenja ljubljanske nadškofije: odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja. »Njegova zasluga je tudi, da je nadškofija sprejela odločitev o novogradnji prostorov za osnovno šolo in vrtec. Niso vsi delili njegove vizije, a pokazalo se je, da je poleg gimnazije širitev dejavnosti na osnovno šolo in vrtec pomembna za prizadevanje Cerkve pri vzgoji in izobraževanju otrok,« je povedal Zore. Ta je spomnil tudi na leto 2009, ko je papež Benedikt XVI. sprejel Uranovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. »Tudi takrat je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest in se spomniti ležanja na tleh ob posvečenju, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.«

Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje.

»Prav vsaka zadane!«

Po vrnitvi v Slovenijo se je začelo Uranovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi, je dejal nadškof Zore. »Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. S seboj je vedno nosil podobice s simbolnimi fotografijami, izreki in molitvami. Ko je koga srečal in z njim spregovoril besedo, je na koncu iz žepa potegnil kup podobic in sogovornika povabil, da je žrebal. »Prav vsaka zadane! In misel je najbolj prava zate za ta trenutek!« je običajno komentiral, ko je izbiral podobice.«

Bil je človek dobrega in veselega srca, ki je nenehno in v vsem živel svoje geslo: Da, Oče!

Nadškof Zore je dejal še, da so duhovniki v zavodu na poseben način doživljali pesem nadškofa Urana. Ta se je velikokrat slišala iz njegovega stanovanja. Tudi večernice je najraje imel kar pete, tako da se je na hodnik slišalo, kako v stanovanju prepeva psalme in tudi odpeve. »Njegova molitev je postajala pesem in njegova pesem je bila molitev. Bil je človek dobrega in veselega srca, ki je nenehno in v vsem živel svoje geslo: »Da, Oče!«,« je povedal.

V velikem tednu je nadškof pospravil kovčke in se oprijel Jezusovega križa

»Kot odgovorni za Slovence po svetu je veliko potoval. Pastir mora biti s svojimi ovcami. Ko se je upokojil, je postal romar. Še ko je bil v bolnici v tej zadnji bolezni, je Radio Ognjišče še vedno napovedoval romanje v Lurd, njegov duhovni voditelj bo nadškof Uran. V velikem tednu je nadškof pospravil kovčke in se oprijel Jezusovega križa. Skupaj sta hodila zadnje korake proti vrhu Kalvarije, proti: »Dopolnjeno je!« Jezusa smo na veliki petek zvečer položili v grob, nadškof Uran se mu je pridružil v jutru velike sobote, da bi bil skupaj z njim deležen vstajenja,« je povedal nadškof Zore. Zahvalil se je vsem, ki so nadškofa na poseben način spremljali v življenju.

Dragi gospod nadškof Uran, eno od težjih let tvoje škofovske službe je bilo leto 2007, ko naša nadškofija ni imela nobenega škofijskega novomašnika. Kot pastir te Cerkve si se globoko zavedal, da za delovanje potrebuje duhovnike. Prepričan sem in hkrati prosim, da se pridružiš bratom in sestram pri tej veliki prošnji vernega ljudstva za nove duhovne poklice.

Osebno doživetje nadškofa Zoreta ob smrti nadškofa Urana

»Naj končam še s čisto osebnim doživetjem. V soboto zjutraj, bilo je jutro velike sobote, ko se je noč svitala v jutro, sem šel na sprehod po svoji običajni poti. Ko sem prišel do Karlovškega mostu, sem kot po navadi hotel zaviti na grad. Pa me je nekaj ustavilo in mi reklo, da moram do stavbe hospica. Moral sem obrniti, iti preko Karlovškega mostu in se po Hradeckega cesti napotiti k hiši Ljubhospica. Vedel sem, da ne bom mogel do tebe, a sem si dejal, da bom lahko pomolil zunaj ter tebi in vsem podelil blagoslov. Pozneje sem izvedel, da je bilo to v času, morda celo do minute točno, ko si se poslovil s tega sveta in zadnjič izgovoril: »Da, Oče!« Bogu hvala za tiste trenutke. In tebi hvala za vsa srečanja, ki smo jih bili deležni, vso skrbnost, ki si nam jo izkazoval, in vse pesmi, s katerimi si nas razveseljeval. Počivaj v miru, ki nam ga podarja vstali Jezus Kristus.«