Igor Dolinšek: Sveta maša se začne, ko si začneš obuvati čevlje

Cerkev na Slovenskem | 10.04.2020, 08:50 Uredništvo Radia Ognjišče

»Res si nismo daleč – toliko smo si blizu ali toliko oddaljeni, kot si to dopustimo. In sam želim v teh minutah posebej biti z vami.« Tako nas je uvodoma nagovoril v rubriki »Ostanimo povezano občestvo – pozdravi naših duhovnikov«, župnik v župniji Koseze Igor Dolinšek.

Še prej pa bi rad voščil in nas vse povezal v veliko družino - v veliko občestvo Cerkve, ko čestitam vsem duhovnikom in škofom ob spominu na dan, ko je Jezus dar duhovništva podaril svojim najbližjim – apostolom. Veselite se poklicanosti prejetega zakramenta in se zanj Bogu tudi zahvalite.

Le kje sem sedaj našel vse vas, dragi poslušalci? Navadno je radio naš spremljevalec pri nekih domačih opravilih ... Običajni bi veliki četrtek sedaj narekoval že skoraj neposredno pripravo na večerno sveto mašo in srečanje z domačo župnijsko skupnostjo.

Rad rečem, še posebno otrokom, da se sveta maša začne, ko si začneš obuvati čevlje.

Za veliki četrtek pa bi lahko rekli, da se nanj pripravljamo kar vse leto ... Ja, nekaj posebnega je ta večer in nekaj unikatnega je letošnje obhajanje spomina zadnje večerje – prazne cerkve, mi pa z našim župnikom bolj povezani kot kdaj koli prej.

Mi je pred nekaj dnevi rekla župljanka: »Nikoli si nisem mislila, da bom tako pogrešala sveto mašo in župnijsko občestvo – tako v cerkvi, kot potem delitev veselja in kramljanje pred cerkvijo.«

Družine – še posebno z majhnimi otroki, bi znale imeti ta družinski večer spomina na prvo sveto mašo, umivanja nog apostolom in postavitve zakramenta duhovništva zelo pester in razgiban.
Kot mi pripovedujete, nekateri že pečete hlebčke kruha, ki si jih boste po spremljanju svete maše razlomili in podelili. Drugi imate že vse pripravljeno za risanje risbice zadnje večerje ... Malo večji – birmanec Luka, ki se rad vrti tudi okoli kuhinjskega pulta, je eno od preteklih nedelj presenetil svoje domače. Ko so spremljali nedeljsko sveto mašo, je ob koncu skočil v svojo sobo in iz nje prinesel prej spečen kruh v obliki hostij.

Vem, iznajdljivosti je v vas veliko. V teh dneh pa je naša posebej močna vez molitev in misel na drugega ter telefonski pogovori. Radi si povemo določene domače in bližnje dogodivščine. Poveste mi, da bi radi kje dobili še kakšne igre, kajti vse domače ste že večkrat preigrali. Drugi na vsak način hočete iti ven in hoditi, a ne zato, ker ste tako navdušeni nad gibanjem, ampak predvsem vas žene notranji nagib, da je tisto, kar je prepovedano, najslajše.

Še nikoli se nismo toliko pogovarjali kot se v teh dneh; sicer je bilo v začetku potrebno malo prilagajanja – zdaj pa pravite, da že dolgo ni bilo tako lepo, kot je sedaj; še otroci se med seboj manj špikajo, manj dražijo. Res nam je lepo. Izkušnje pravijo, da smo se ponovno naučili pozdravljati. To je res nekaj razveseljivega – osrečujočega.

Drugi par mi pravi: »Včasih si pogledal v napol poln hladilnik in si dejal, da nimaš kaj vzet, da bi pripravil kosilo ... Danes je vse dobro in bolj smo zadovoljni – vse ti pride prav. Še izbirčni otroci so bolj hvaležni. Kaj vse bi lahko še našteval in na kaj vse pomislite tudi vi ...

Mogoče samo še izkušnja družine, v kateri se kot povsod otroci radi malo zravsajo ... A ko se začnejo pripravljati na večerno sveto mašo, se vse umiri in večer prav lepo preživijo. Pravijo: tolikokrat – skoraj vsak dan smo pri sveti maši. Prej ni bilo tako. Veva, da naši otroci ne potrebujejo toliko novih igrač, kot to, da ga stisneš k sebi in se z njim igraš ali pogovarjaš.

Prav res, vse to so dogajanja v naših okoljih, katerih, verjamem, nocoj ne boste pozabili v duhu prinesti k obhajanju spomina zadnje večerje. Seveda boste zraven dodali tudi svoje stiske, ki jih doživljate ob tej preizkušnji epidemije. Spomin pri obhajanju svete maše bo gotovo potoval tudi k vašemu župniku, ki brez vernikov v cerkvi, a močno povezan s svojim župnijskim občestvom, daruje sveto mašo.

Res velik Bogu hvala za Jezusovo umivanje nas od znotraj in od zunaj. In ne nazadnje – le kaj bi bil jaz brez svete evharistije? Le kdo bi bil? Ali rečeno drugače: »Si znaš predstavljati svoje življenje brez Jezusa Kristusa, brez evangelija, brez svete maše, brez duhovnika, brez župnijskega občestva?«

Res vas vabim, da se lepo pripravite na nocojšnje obhajanje spomina zadnje večerje in v duhovnem obhajilu vse izročite kot velik HVALA – BOGLONAJ v Jezusovo Srce. Prav v Njem se za milostni dar vere najlepše zahvalite ...

Jutri pa bo že s križa stegoval roko proti tebi, da mu zaupaš in izročiš vse, kar je v tebi nemočnega, da vzame k sebi na križ. Na veliko noč ti bo obnovljeno – odrešeno podaril kot radost, kot iskrivost, kot veselje kot zmago, kot življenje z Njim. Kajti On živi!

Sedaj pa le pripravi čevlje in oblikuj svoj nocojšnji namen – dar, ki ga boš prinesel k oltarju.

In vesel bodi! In takšno ti želim tudi veliko noč!