Nadškof Zore: Poskrbeti za ukrepe, ne smejo pa v izolacijo naša srca

Slovenija | 21.03.2020, 15:15 Marta Jerebič

Predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof Stanislav Zore, je v nagovoru prebivalce Slovenije pozval, naj ne zapademo malodušju in žalosti. Ne smemo iskati krivcev, temveč spoznati, da smo bratje in sestre. Videti moramo tudi vsa znamenja upanja, je dejal. Posvaril je tudi pred izključevanjem. »Seveda moramo poskrbeti za vse potrebne ukrepe, da se okužba ne bi širila. Nikakor pa ne smejo v izolacijo naša srca, ne sme v karanteno naša ljubezen, ne sme v osamo naše sočutje.«

Nadškof Zore je spodbudil, da pokličemo sorodnike in prijatelje, jih razveselimo s kakšno pozitivno novico o obvladovanju bolezni, okrepimo z besedo in molitvijo zanje. »Bog je večji« od vsega, večji tudi od našega srca, ki je v tem trenutku morda prestrašeno.«

Kaj pa znotraj družine? »V tem času se bomo naučili tudi, kako biti Cerkev v malem, družinska Cerkev. Spet se bomo naučili moliti skupaj, starši boste postali pravi učitelji vere svojim otrokom. Odkrili bomo, da znamo skupaj tudi prepevati, da znamo skupaj preživljati čas, da znamo biti družina.«

Povabil je k molitvi za zdravstvene delavce in vse druge, ki so neposredno vključeni v obvladovanje bolezni. »Sam se v naši kapeli vsak dan spominjam vseh teh ljudi.«

Za praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca, je napovedal vseslovenski molitveni dan v čast Mariji v zahvalo za matere in priprošnjo za zdravje vseh bolnih.

Nagovor v celoti:
Dragi bratje in sestre. Iskreno vas pozdravljam s tem krščanskim pozdravom, za katerega čutim, da v tem zahtevnem času v resnici začenja veljati za vse nas. V odnosu do različnih vprašanj, idej se lahko delimo med seboj po različnih ključih in v različnih barvah. V temeljnih življenjskih držah in čutenju pa ostajamo povezani med seboj in smo si v resnici bratje in sestre.

To nedvomno velja za čas, ko ne samo našo državo, ampak kar cel svet ogroža koronavirus. Ta virus okuži vsakega, ki pride z njim v stik – zato briše razlike med nami in nas napravlja za brate in sestre.

Danes obhajamo četrto postno nedeljo. Po starodavnem izročilu se imenuje nedelja Laetare, veseli se. To povabilo lahko v okoliščinah, ki jih živimo, zveni neresnično, skoraj kot posmeh. Varovati se moramo, da ne bi zapadli malodušju in žalosti. Ozrite se okoli sebe in videli boste, da nas Bog tolaži na različne načine. Čeprav si ne zatiskamo oči pred resnostjo položaja, hočemo videti tudi vsa znamenja upanja, ki nas tolažijo. Razveseliti se moramo vsakega klica, ki ga sprejmemo od sorodnikov ali prijateljev, razveseliti se moramo vsake pozitivne vesti glede obvladovanja bolezni. In tudi sami moramo prispevati k veselju drugih s tem, da jih mi pokličemo, da jih okrepimo z besedo in molitvijo zanje. »Bog je večji« od vsega, večji tudi od našega srca, ki je v tem trenutku morda prestrašeno.

Današnji evangeljski odlomek govori govori o ozdravljenju sleporojenega. Iz tega odlomka bi rad vzel tri stavke in ob njih razmišljal o sedanjem trenutku.

»Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Ko nam je težko, ko nas je strah, ko smo v preizkušnji, se v nas začne postavljati vprašanje, kdo je kriv. Podobno se dogaja tudi v času, ko nas ogroža virus. Kdo je kriv, kdo ga je prinesel v našo državo, kdo ga je prinesel v naše okolje … Vsa ta vprašanja popolnoma nič ne prispevajo k reševanju problema, ampak v nas položijo seme dvoma, seme nezaupanja.

Jezus je »s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: 'Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!' Odšel je torej in se umil. In ko se je vrnil, je videl.« Jezusova beseda je od sleporojenega zahtevala nekaj težkega. Jezus se je z njim pogovarjal na najvišji točki mesta, kjer je bil tempelj in zahteval, da se spusti na najnižjo točko mesta, kjer je bil vodnjak Síloa. Moral se je pretipati skozi uličice Jeruzalema. A človek je Jezusovo naročilo sprejel in bil ozdravljen.

V teh dnevih tudi mi poslušamo naročila, ki od nas zahtevajo odrekanje. Ni lahko ostajati doma, ni lahko odpovedati se odhodom v trgovino, po nakupih. Ni lahko se odpovedati tolikim drugim stvarem, ki smo jih bili vajeni in so se nam zdele samoumevne. Morda pa lahko ta čas tudi za nas pomeni pot k ozdravljenju. Če bomo sledili navodilom, se bomo lahko obvarovali okužbe in obvarovali okužbe tudi druge. Če pa bomo odprti za spodbude, se bomo v tem času naučili biti Cerkev v malem, družinska Cerkev. Spet se bomo naučili moliti skupaj, starši boste postali pravi učitelji vere svojim otrokom. Odkrili bomo, da znamo skupaj tudi prepevati, da znamo skupaj preživljati čas, da znamo biti družina.

»Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: 'Veruješ v Sina človekovega?'« Pomembno sporočilo za nas danes. Da nikogar ne vržemo ven, da nikogar ne izključimo. V tem moramo biti podobni našemu Bogu, ki nikogar ne zapusti, nikogar ne pozabi.

Seveda moramo poskrbeti za vse potrebne ukrepe, da se okužba ne bi širila. Nikakor pa ne smejo v izolacijo naša srca, ne sme v karanteno naša ljubezen, ne sme v osamo naše sočutje. V tem času morajo močno narasti naši duhovni stiki, naša molitvena povezanost, naše prošnje k Bogu za vse bolne, za njihove družine. Na poseben način moramo Boga prositi za vse zdravstvene delavce in vse druge, ki so neposredno vključeni v obvladovanje bolezni. Sam se v naši kapeli vsak dan spominjam vseh teh ljudi.

V sredo, 25. marca, bomo obhajali Gospodovo oznanjenje Mariji. Vabim vas, da postane sreda vseslovenski molitveni dan v čast Mariji v zahvalo za matere in priprošnjo za zdravje vseh bolnih. Molili bomo rožni venec in peli Marijine pesmi.

Vse bolnike, vse zdravstvene delavce, vse družine in vse prebivalce Slovenije naj danes in vedno blagoslavlja in varuje vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.


Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference