Naš gost škof Jože Marketz: Papežu ne morem reči, da sem prestar

Cerkev po svetu | 09.02.2020, 12:54 Matjaž Merljak

Ali nisi imel kdaj občutka, da te ljudje potrebujejo, pa nisi vstal in jim pomagal? Ko je te besede Mati Terezija v Indiji rekla Jožetu Marketzu, so ga tako globoko zaznamovale, da se je vrnil v semenišče. Še pred duhovniškim posvečenjem ga je zaznamovalo bivanje v Ekvadorju, kjer je kot diakon videl, da za pastoralo ne potrebuješ veliko duhovnikov, če odgovorne službe zaupaš laikom, tudi ženskam.

64-letni Jože Marketz je na svečnico, 2. februarja 2020, postal novi krški oz. celovški škof. Povabili smo ga v oddajo Naš gost. Govorili smo o njegovi duhovniški poti, o stanju v škofiji z izpraznenjenim škofovskim sedežem, vprašanju celibata, sodelovanju duhovnikov in laikov, vlogi žensk, izstopih iz Cerkve, podpori nemškega in slovenskega dela škofije ... V njegovih odgovorih je bil zaznati širino, odprtost, željo po pogovoru z vsakim, po združevanju taborov in graditiv mostov ... in smisel za humor.

Ali nisi imel kdaj občutka, da te ljudje potrebujejo, pa nisi vstal in jim pomagal?

Nemara je Marketz v Ekvadorju že videl podobo današnje evropske Cerkve. V njegovi škofiji je od približno dvesto duhovnikov skoraj sto tujcev: Poljakov, Afričanov, Indijcev ... Ti so se naučili jezika oz. obeh deželnih jezikov, a prinašajo svojo kulturo, kar je seveda obogatitev, a hkrati tudi izziv za ljudi. Če so včasih slovenski duhovniki bili tisti, ki so bili nosilci kulturnega življenja in ohranjanja slovenstva, so zdaj razmere drugačne.

Drugačne tudi v tem smislu, da bi si bilo pred tridesetimi leti nemogoče misliti, da bo koroški Slovenec postal škof v Celovcu. Cerkev je k temu veliko prispevala, zdaj je dozorelo tudi politično ozračje. Do nastopa funkcije je prišlo v letu, ko obeležujemo 100. obletnico koroškega plebiscita.

Tega sem res zbal. Papežu ne morem reči, da sem prestar.

Odgovorne naloge ni zlahka sprejel. Dolgo časa se je branil. Z vsem srcem je bil od leta 2014 ravnatelj koroške Karitas. In ko je prejel poziv iz Vatikana, se sprva ni odzval. Tako ga je kardinal prefekt poklical po telefonu in vztrajal, da pride v večno mesto. Pogovor z njim je bil zelo lep, a ob koncu še ni bil prepričan. Ko ga je prosil za nekaj dni za premislek, je kardinal rekel, da bo v tem primeru svoje razloge moral pojasniti kar papežu. »Tega sem pa res zbal. Papežu ne morem reči, da sem prestar. On jih ima triinosemdeset ostale stvari sem pa pri duhovniškem posvečenju obljubil ...«

Deus caritas est – Bog je ljubezen

Zdaj se počasi navaja na novo službo, do zadnjega je bil namreč ravnatelj Karitas. Zato ni presenečenje, da je njegovo geslo Deus caritas est – Bog je ljubezen. Presenečenje za marsikoga pa je, da se ni preselil v škofijski palačo, ampak še vedno živi v svojem stanovanju. Želi namreč biti med ljudmi, ne pa sam.