Žoki in krapi

Slovenija | 13.11.2019, 09:35 Nataša Ličen

Žoki so obutev, krapi pa jed, oboje velja za edinstveno posebnost Rateč. Rateških krapov je več vrst, najbolj značilni so tisti, ki jih izdelajo iz polente, skute ter pehtrana.

To je nadev, ki ga zavijejo v vlečeno ali krompirjevo testo, kuhane pa prelijejo z ocvirki. Tako krape kot posebno obutev - žoke, smo spoznali v sklopu naše akcije ob srebrnem jubileju radijskega oddajanja "ODGOVORNO NA POT - VARNO NA VRH". Oktobra smo obiskali Kranjsko Goro z okolico in šli do oddajnika Brvogi.

Krapi se pojavljajo v širšem območju, tudi na Koroškem in v Italiji jih najdemo. Rateški so posebni zaradi nadevov.

Prehrana je bila včasih z današnje presoje morda precej pusta, krompir, repa in zelje.

Sestavin ni bilo veliko, so se pa ljudje včasih prilagajali in uporabili, kar so pač imeli. Jedli so sezonsko. »Skozi čas se je vseeno razvila svojevrstna in pestra kulinarična dediščina, ki danes znova pridobiva na veljavi. Ta prehrana je v trendu. Trudimo se, da bi jo po gostiščih ponujali tudi gostom«, je v pogovoru razlagala Tina Brlogar.

Od hrane pa k delu

Med posebnostmi Zgornjesavske doline, posebej Rateč, je tudi obutev, za koga morda hecnega imena, rateški žoki. Izdelave se je pred leti naučila tudi naša sogovornica. Kakšna je ta obutev?

»Rateški žoki so copati, ki so jih sodeč po virih nosili že pred stotimi leti. Izdelani so iz domače ovčje volne, spredli so jih s tremi nitmi, da so bili močni. Volnene copate so s pomočjo lesenega kopita obšili še z usnjem. Izdelujemo jih še danes, so povsem iz naravnih materialov, le da namesto svinjskega danes raje uporabljamo goveje usnje, ker je mehkejše in primernejše današnjemu času.«

Žoki so mehki, topli, noga se v njih ne poti.

»Včasih niso imeli obutve, kot jo imamo danes, uporabljali so le lesene cokle in žoke. Posebej pozimi, v hladnih obdobjih leta, so zelo uporabni za nošenje po stanovanju. Včasih pa so jih uporabljali tudi zunaj hiš.«

Znanje izdelovanja žokov se ohranja

»Rateške žoke zna izdelati le še nekaj ljudi. Da bi bil prenos znanja uspešen, smo pred nekaj leti organizirali delavnico domačih obrti, med temi je bila tudi izdelava žokov, 15 udeležencev smo imeli. Mene je izdelave žokov naučila žal že pokojna Neža Kovačič, le dva mesece pred njeno smrtjo sva zaključili z učenjem in sem zelo ponosna, da sva uspeli. Zdaj je tudi moj cilj to znanje prenesti naprej. Žoki se šivajo v treh delih, postopek je precej zahteven, od deset do petnajst ur, pri izdelavi trpijo roke, upamo da se bo vseeno kdo navdušil in jih bo izdeloval tudi v prihodnje.«