Jože Bartolj
Andrej Jerman
Tanja Dominko
p. dr. Ivan Platovnjak (foto: ARO)
p. dr. Ivan Platovnjak

P. dr. Ivan Platovnjak: »Vsak lahko žaluje drugače, dovolimo si to. Ni pravil.«

31.10.2019, 17:40 Nataša Ličen

V teh dneh se še pogosteje vračamo v spomine, v mislih k ljubljenim, ki jih ni več med nami. Med strokovno javnostjo velja, da ima žalovanje več stopenj, skozi katere se, v razdalji in minevanju časa, soočamo s spremembo.

Žaluje lahko vsak nekoliko drugače

»Ljudje smo edinstveni, dva si nista povsem enaka, zato tudi izgubo ljubljenega doživljamo drugače. Nemogoče je žalovanje zaobjeti skozi točke pravil. Lahko, in skoraj gotovo se to zgodi, da gremo ali bomo šli svojo pot v procesu žalovanja.«

O tem smo govorili s p. dr. Ivanom Platovnjakom.

Ni pravil, dovolimo si to

Stopnja zanikanja, jeze, barantanja in kot zadnja stopnja depresija, naj bi privedle do sklepnega sprejemanja izgube. Tako je veljalo. Če v šestih mesecih ne zmoremo iti preko in ne zaživimo normalnega življenje, smo pravi za posebno, strokovno obravnavo in pomoč.

Vsak, ki ga ni več med nami, ostaja v naših spominih in tako rekoč živi z nami naprej

»Mnoge prav to, ko mislijo da morajo v določenem obdobju zagotovo predelati izgubo ljubljenega in iti preko, omejuje in jih zapre, jim onemogoča, da bi šli svojo pot in skozi svoj proces žalovanja. Z žalovanjem ni nič narobe, pomeni da smo ljubili in da smo bili na nekoga zdravo navezani. Zato ga ne moremo kar izpustiti. Ta oseba je bila, je in želi ostati del mojega življenja.«

Izguba je ena večjih sprememb, ki trajno pušča sledi

»Če želimo celovito živeti svoje življenje, tudi po izgubi ljubljenega, moramo biti pripravljeni sprejeti zgodbo, ki se začenja odvijati po njegovem/njenem odhodu. Vsak izguba poseže v življenje živečih.«

Žalovanj enega in drugega ne moremo in ne smemo primerjati

»So ljudje, ki močno žalujejo zaradi izgube, recimo tudi v primeru domačega ljubljenčka, in s tem ni popolnoma nič narobe. Ker pa slednje zaznajo, jih to navda z občutkom krivde, sramu.«

Navezanost je bistvena, saj od nje živimo.

»Otrok ne more preživeti brez navezanosti na mama, očeta. To je del življenja. Preko navezanosti ne moremo, ostaja, lahko pa je seveda tudi nezdrava. V največjo pomoč je, da imamo ob sebi človeka, ki nas sliši in ob katerem lahko govorimo tudi o osebi, ki smo jo izgubili.«

Žalovanje ostaja vse življenje

»Ne bojmo se žalovati in dopustimo, da lahko vsak v družini žaluje na svoj način. Potrebuje svoj prostor, šele ko spoštujemo to, lahko bogatimo drug drugega in smo si v oporo. Rešuje odnos, ko upamo stopiti v odnos z drugim.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem , Sociala , Via positiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje) Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje)

Vojaki poromali k Mariji Pomagaj

Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske vsako leto ob dnevu Vojaškega vikariata priromajo k Mariji Pomagaj. Somaševanje je na trgu pred baziliko vodil vojaški vikar Matej Jakopič. Delo ...

Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS) Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS)

Ministrica Jaklitsch na obisku v Ameriški Ljubljani

Škof, župnika, župan, podjetniki, politiki ... Vrsta srečanj je bila na sporedu obiska ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch v Clevelandu. Od vseh so najprisrčnejša ...

Zlorabe (photo: Pixabay) Zlorabe (photo: Pixabay)

Lobiji so gojišče vseh vrst zlorab

V Varšávi se bo popoldne začelo regionalno srečanje o zaščiti mladoletnih v Cerkvi za Srednjo in Vzhodno Evropo. Iz Slovenije se ga bodo udeležili ljubljanski nadškof Stanislav Zore, murskosoboški ...

Demenca se priplazi potiho, neopazno

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače ...