17-letni sin umirajoči mami: Pojdi svojo pot, bom že naredil maturo ...
Oddaje | 28.10.2019, 14:56 Rok Mihevc
Imela sem to srečo, da sta mi oba starša umrla v naročju …Tako je o svoji izkušnji z umirajočimi spregovorila poslušalka, ki je poklicala v Svetovalnico. V njej smo gostili sestro, tudi v medicinski halji, Emanuelo Žerdin. Govorili smo o pomenu bližine v času poslavljanja naših domačih od zemeljskega sveta. Kako smo lahko svojci v oporo in kako prepoznati želje umirajočega?
Čas preobrazbe in padanja mask
Nihče ne ve, kdaj pride zadnja ura. To je poseben čas, poln tišine in izbranih besed, malih čudežev, dotikov, pogledov, drobnih smehlajev, vzdihov in pojemajočega utripa srca. »Rada rečem, da je to slovesen čas, tako pomemben, kot je rojstvo. Je čas preobrazbe, ko kar naenkrat odpade vse tisto, kar ni pomembno. Ko odvržemo svoje maske, ki smo jih nosili pred ljudmi. Ostanemo tisto, kar smo – človek z neskončnim hrepenenjem po sreči.«
Vstopimo skozi zaprta vrata umirajočega ...
Kot je povedala s. Emanula Žerdin je človeško življenje zanjo vedno bolj čudež. »Bolj starejša sem, bolj spoznavam, kako dragoceno je naše življenje. Kako veliko lepega in dragocenega imamo.« Ob svojih mnogih izkušnjah z umirajočimi se tako spomni gospe, ki se je zjutraj ob prihodu negovalk in sester vedno čudovito nasmehnila. »Radi smo prihajali k njej, vedno se nas je razveselila. Bolniki in umirajoči, ki nimajo ničesar več, se veselijo tistih, ki pridejo in si upajo vstopiti skozi njihova zaprta vrata in z njimi podeliti to samoto.«
Ljudje se bojimo obiskov umirajočih, rajši se mu izognemo. »Mislimo, da tam nimamo več kaj delati, početi ali obljubiti. A če si upaš preseči to, da je prisotnost bolj pomembna kot vse tisto, kar bi moral narediti, potem vidiš, da je dovolj, da si in upaš priznati svojo nemoč. Večkrat se vprašamo, »kaj bom pa rekel umirajočemu«, ne moreš govoriti o vremenu, otrocih … Dovolj je, da ga samo pozdraviš, vstopiš v njegovo tišino in nato on sam odpre pogovor. Verjetno bolj simbolično, a če si dovolj prisoten in res prisluhneš, razumeš, kaj se skriva zadaj.«
Zadnje besede umirajočih: Radi se imejte, odpuščajte si
To je s čustvi zelo nabit čas in pomembno je, da jih izrazimo. »Na eni strani čutiš bolečino odhajanja, po drugi pa si želiš narediti še kaj za tega ljubljenega človeka. Hkrati pa čutiš svojo in njegovo nemoč. Pomembno se je odkrito pogovoriti, saj tako prihaja do odpuščanja. Takrat se pomiriš tudi z ljudmi, ki jim nekaj dolguješ ali jih nisi imel rad ...«
Pustite umirajočemu oditi ...
Vsi nimajo moči biti zraven. Kje to moč lahko črpamo? »V ljubezni,« odgovarja s. Emanuela. »Največja ljubezen je pustiti tistega, ki ga imaš rad, da odide. Dati mu svobodo. Spomim se 17-letnega sina, ki je umirajoči mami na postelji dejal: "Pojdi svojo pot, bom že naredil maturo ..." Pomoč poiščimo tudi v duhovni dimenziji. Pri Bogu jaz vedno najdem moč. Naša vera nam daje moč pri smrti in umirjanju, ker je tudi On šel skozi to ...«
V oddajo smo k sodelovanju povabili tudi poslušalke in poslušalce. Mnogi so podelili svoje izkušnje, kako so bili v zadnjih trenutkih življenja s svojimi svojci. Nekateri pa so zamudili ta trenutek in si to zdaj očitajo … Kaj jim je v tolažbo in spodbudo povedala s. Emanuela Žerdin, prisluhnite v posnetku oddaje. V videu na vrhu članka pa poglejte posnetke akcije "Dobro delo dobro dene", ko pred petimi leti obiskal Hospic v Ljubljani ter spoznali delo prostovoljcev in njihovo vlogo pri delu z umirajočimi.
