Pred vsako predstavo, ko je še tišina - v kakšnem kotu odra, zmolim

Via positiva | 08.07.2025, 12:59 Nataša Ličen

Zvone Nagode je diplomirani zdravstvenik in večkrat nagrajeni ljubiteljski gledališčnik, igralec, katerega vloge pogosto izstopajo od ustaljenih odrskih principov. Na lanskem festivalu ljubiteljskih gledališč je prejel priznanje za posebne igralske dosežke. To pa ni edino priznanje, ki si ga je prislužil z igro.

Ob visoki obletnici Jakoba Aljaža – letos mineva stoosemdeset let od njegovega rojstva, smo povabili pred mikrofon Zvoneta Nagodeta, saj g. Zvone z velikim ponosom vstopa tudi v čevlje omenjenega velikega Slovenca. Za film »Od doma do doma« o Jakobu Aljažu, ki si ga lahko med drugim ogledamo v njegovi rojstni hiši, mu je posodil tudi glas.

Se mora res zgoditi nekaj slabega, da človek začne razmišljati?

Kot amater se je z gledališčem začel ukvarjati že v mladih letih na Vrhniki. Dolgo je bil tudi ministrant. Zaradi ženine službe se je pozneje selil na Štajersko, z gradnjo hiše pa prišel spet nazaj, bližje prestolnici.V pogovoru je povedal, da kamorkoli sta se z ženo selila, povsod sta se vključevala v družbo in okolje.

Moje mnenje je, ko pridemo v nek kraj, mu moramo tudi kaj dati. Ker je moja dejavnost amatersko gledališče, sem se seveda vključeval v tovrstne skupine.

Na oder sem prvič stopil v tretjem razredu

»Sem človek, ki zelo rad uporabljam humor, če seveda ocenim smiselnost vključitve komičnega vložka. Lik človeka kot je Jakob Aljaž je zame resnično zelo svetal, in ne moremo drugače kot da se globoko poglobimo vanj. Beseda lahko prej sproži odziv pri ljudeh, kot izraz na obrazu. Na odru ne smemo pretiravati. Manj je lahko več. Znotraj dobro zgrajeno držo občinstvo hitro začuti.«

Včasih je dovolj tišina, hiter odmik, sprehod v gozd

»Nikoli nisem razmišljal, da bi se z odrsko igro ukvarjal profesionalno. Bolj sem se nagibal v študij športnih ved, a se potem razmeroma hitro odločil za zdravstveno nego. Namesto poročnega potovanja sem imel zagovor diplome. V celjski bolnišnici sem bil nekaj časa na interni medicinski terapiji, kjer sem pridobil veliko znanja, sledilo je sedem let delovanja pri nuklearni medicini, potem pa sem na vabilo prevzel funkcijo glavnega medicinskega zdravstvenika v zdravstvenem domu, kjer sem se veliko ukvarjal z urgentno medicino. Moram reči, da se je takrat sploh začel razvoj urgentne medicine, in to ravno v Celju ter okolici - lahko rečem celo pred Ljubljano. Veliko sem delal na področju reševanja, vožnje reševalnega vozila, seveda tudi oskrbe bolnikov.«

Ko je urgentno, ne smemo delovati panično ali aroganto. K človeku, ki trpi, pristopimo najprej z besedo, da ga pomirimo, če se le da. Saj vedno ne uspe. Bistveno je, da začuti, da je v varnih rokah. Zaupanje je zelo dragoceno.

Doba interneta, medijev, »pripelje« v domove vse, tudi tisto, česar si ne želimo in to manjša duhovnost

»Ko sem v drugem razredu osnovne šole začel ministrirati – pozneje ob tem redno bral tudi berilo, sem ostal zvest tej nalogi oziroma bližini oltarja vse do poroke. Mnogi so se v župniji spraševali, če bom šel za duhovnika, vendar tega klica nisem začutil. Ni bilo nedelje, ko ne bi šli z mladino popoldne kam skupaj, redno smo se srečevali in hodili na izlete, v Taize, na morje ... skratka resnično zelo prijetno druženje. Verjetno bi marsikomu v današnjem času prišlo prav. Konec koncev sem pri teh druženjih srečal tudi svojo ženo. Še danes vem, kje sem sedel in kje ona, ko sem jo prvič zagledal in si zaželel, da bi bila moja punca. Skupaj sva zdaj že več kot štirideset let.«