Alenka Rebula: »Zamere lahko naredijo življenje zelo težko.«

Oddaje | 12.10.2019, 12:00 Nataša Ličen

V življenju merimo: razdalje, čas, doživetja, leta, ... in tudi zamerimo. Nekaj, kar je zabolelo, s tem trajno ostaja v nas. Ostajamo ujeti v zamero, ki je kot vihar. Zamera je teža, ki jo nosimo s seboj.

Potlačimo, namesto da bi reševali

»Z lahkim korakom hodi tisti, ki je brez zamer. Brez zamer je življenje prosojnejše. Zamere so kot zavesa, ki je v sebi zgostila bolečine in vse, kar potiskamo na dno. Če imamo zamero, jo je nujno potlačiti, če sploh hočemo preživeti. Običajno delamo tako, namesto, da bi jo reševali.«

Alenka Rebula Tuta obravnava zamero po metodi Vera vase Josipe Prebeg.

Ko odložimo, se življenje spremeni

»Zaživi naša ustvarjalnost. Tudi sama sem si včasih predstavljala, da je treba iti preko, pozabiti na zamere in bolečine, in iti pozitivno naprej. Tako sem si predstavljala rešitev. Pozneje sem ugotovila, da tako ne gre. Ugotovila sem, da tudi če stisnem zobe, če skušam z dobroto, ljubeznijo pokriti bolečino, če se silim v odpuščanje in si dopovedujem, da ni vredno, in vse to počem z najboljšo voljo, zamera ostaja nekje spodaj nedotaknjena, živa in nekaj hoče od mene. Zamera v človeku ne kliče po tem, da jo tlačimo, ampak kliče po tem, da jo slišimo, da jo potolažimo in naredimo nekaj, kar bo stvari spremenilo.«

Želimo biti slišani in uslišani

»To je naša potreba, če že ne moremo biti uslišani, pa vsaj, da bi bilo upoštevano tisto, kar smo rekli ali občutili. Pravično bi bilo, da smo slišani. To je globok občutek, ki išče svoje upoštevanje v svetu. Če tega ni, je v nas občutek krivice, ki boli in kriči.«

Kako odmerimo zamero?

»Zamero lahko odložimo, če jo najprej prepoznamo. Tisto, kar je zabolelo, moramo najprej poimenovati, in temu dati prostor. Potem pa se začnemo ukvarjati s tem, kako lahko zdaj to odprto rano zacelimo. Drugo je, da poravnamo, kar se je zgodilo. Če je le možno, povemo tistemu, ki nas je prizadel (na način, ki ga zmoremo ali se ga naučimo), kaj nas je prizadelo in mu damo priložnost poprave. To ni lahko, ker ne rastemo v kulturi, ki bi nas tega naučila. S tem sprožimo celjenje, tudi za nazaj. Zamera ne kliče po maščevanju, temveč po poravnavi.«

Čustva nimajo časa

»Običajna izkušnja je ta, da ko nas nekdo prizadene, mi odsekamo nazaj. Vračanje ne zdravi. V resnici nočemo prizadeti nazaj. Nočemo, da je drugemu hudo, želimo, da bi nas imel rad. Dobro se počutimo le v ljubezni. Zato se je pravilnega odziva treba učiti, včasih več let, kako povedati o svoji prizadetosti. Ko spregovorimo, s tem izstopimo iz molka. Pomembno pa je tudi, kako povemo. Povedati tako, da drugega ne obsodimo, ne ponižamo in ne prizadenemo njegovega dostojanstva.«

Si dati vrednost, se slišati in opaziti

Alenka Rebula Tuta bere duše. Tako se mi zdi vedno znova, ko se srečam z njo. Pomirjajoče vrača gotovost in zaupanje, ki ju ljudje izgubljamo. Potolaži, spodbuja, odkriva zaprašene kote in nas neobsojajoče vabi k nežnemu delu na polju reševanja.

Pravi: "Ljudje imamo potrebo po »vrednotenosti« in »slišanosti«, kot zrak potrebujemo podporo, pohvalo, opaženost." Zaradi zamer se življenje oži. Vredno je, da vstopimo vanje in jih rešujemo.