S slovesnostjo na Teharjah so se spomnili žrtev medvojnega in povojnega nasilja
Slovenija Andrej Šinko
V Spominskem parku Teharje je dopoldne potekala spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Sveto mašo je daroval upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek, zbrane pa je nagovoril Slavko Žižek, ki pogosto piše za revijo Zaveza. Škof Lipovšek se je zahvalil vsem, ki so se podali na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru.
Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke. Večino njih so brez sodbe pobili - delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.
»Štiriinsedemdeset let let je minila od konca druge svetovne vojne, od teh jih je minevalo petdeset v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine,« je v pridigi dejal škof Lipovšek in dodal, da je to temna stran naše medvojne in povojne zgodovine. Je pa še druga, svetlejša, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina. »V tej perspektivi smo hvaležni vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja in še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru.«
Lipovška veseli, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti. Hvaležen je vsem, ki so poskrbeli, da je vendarle stekel proces, postopnega urejanja več kot 600 morišč in grobišč: »Kot se to dogaja v Hudi jami in po drugih krajih. Novo upanje budijo tudi simbolni pogrebi žrtev, ki so bili v Hudi jami, na dobravskem pokopališču v Mariboru in drugod. V teku je tudi postopek identifikacije žrtev in prenos posmrtnih ostankov iz nekaterih grobišč v prostore začasne kostnice.«
Žižek: Dolg iz preteklosti ostaja
Po maši je zbrane v imenu organizatorja spominske slovesnosti Nove Slovenske zaveze nagovoril publicist in raziskovalec Slavko Žižek. Kot je dejal, so bili ljudje na Teharjah krivično pomorjeni, oropani življenja, pravice do groba in dobrega imena.
»Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo - vse tako kaže - ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori - več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 - in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne,« je ocenil Žižek.
Poudaril je, da še vedno posluša zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in kar je še takega. Kako krivično, pravi in dodaja, da »ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini greh je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva«.
Teharskih in drugih žrtev revolucije se v župnijski cerkvi sv. Martina spominjajo vsako prvo soboto v mesecu, ko je tudi molitev za spravo v slovenskem narodu.
