Redovniški dan: Že Kristus ni mogel zadovoljiti vseh poslušalcev, enako velja danes za Cerkev in papeža.

Slovenija | 19.09.2019, 06:17 Silvestra Sadar Silvestra Sadar

Cerkev je misijonarska, je naslov letošnjega redovniškega dne. Slovenski redovniki in redovnice so zbrani v prostorih župnije Trebnje. Molitvi je sledil čas za kulturo z Gregorjem Čušinom in patrom Janezom Ferležem. Pričevala sta sestra Emanuela Žerdin in misijonar pater Janez Mujdrica.

Naj gredo po vsem svetu in krščujejo, je po vstajenju apostolom naročil Jezus sam. Pozivu so že od začetka sledili mnogi. Vse do danes. Seveda se zastavlja vprašanje, ali gre pri tem za vsiljevanje evropske kulture narodom z lastno kulturo. Sestra Emanuela Žerdin poudarja, da so mnogi misijonarji, na primer slovenski misijonar Knoblehar, znali čudovito povezati dobre strani evropske kulture s kulturami, v katere so prišli. »Niso šli najprej v pridiganje, ampak v to, da ljudem pomagajo, da živijo bolje. Ne bom pozabila misijonarja, ki je šel v Afriko in tam začel kopati vodnjake. Gre torej za to, da ljudem prinašamo tisto, kar trenutno rabijo in šele potem narediti evangelij prisoten med narodi.«

Kakšno izkušnjo ima misijonar v Zambiji? Jezuitski pater Janez Mujdrica se tam posveča verski vzgoji. »Poudarjamo življenje, velika življenjska vprašanja – kaj je smisel življenja, sreča, kakšen je Bog. Vse vere imajo skupno zlato pravilo: delaj drugemu, kar bi rad, da drug naredi tebi.«

Redovniki, ki so se zbrali na stanovskem dnevu v Trebnjem, so dar za celotno Cerkev.

Sveto mašo je na Zaplazu daroval novomeški škof Andrej Glavan.

Pridiga škofa Andreja Glavana v celoti

Drage redovnice, spoštovani redovniki in vsi, ki ste se jim pridružili na tradicionalnem septembrskem srečanju letos v Trebnjem in na Zaplazu. Letošnje srečanje poteka pod geslom: Cerkev je misijonarska. Na to nas še posebej spominjata letošnja izredni mesec, ki si ga je zamislil sv. oče papež Frančišek, in tudi 200-letnica rojstva slavnega misijonarja dr. Ignacija Knobleharja. Nanj in tudi na častitljivega božjega služabnika škofa Friderika Baraga in druge misijonarje smo lahko ponosni vsi Slovenci, še zlasti pa Dolenjci, saj sta oba naša rojaka.

Naj za izhodišče vzamem misel iz današnje Božje besede iz Prvega pisma apostola Pavla svojemu prijatelju in sodelavcu Timoteju. Piše mu, kakšni naj bodo predstojniki in oznanjevalci, prinašalci veselega oznanila. Potem pa ga spomni, naj se zaveda, kako nekaj velikega in odgovornega je Cerkev živega Boga. Cerkev je steber in temelj resnice.

Evangelij pa nam govori, kako te Cerkve in njenih oznanjevalcev resnice oni ne jemljejo resno. Slišali smo sicer o dvojnih otrocih, gre pa za odrasle. Otročjost enih je, da ne jemljejo resno ne Janeza Krstnika, ki je živel spokorno, ne Jezusa, ki živi zmerno. Janeza imajo za obsedenca, Jezusa za požrešneža. Oba sta, vsak na svoj način, kazala pot k Bogu. Te poti niso sprejeli, ker so imeli sebe za preveč modre, da bi se dali od koga poučiti. Otroškost drugih pa je prav nasprotna. Vedo, da je njihova modrost nepopolna, zato se dajo poučiti božji modrosti.

In kakor nekoč Kristus ni mogel zadovoljiti vseh poslušalcev, tako danes ne more Cerkev, niti njen najvišji predstavnik papež, Peter našega časa. Enim je papež enkrat preveč napreden ali enostranski, ker govori le o obrobnih, za druge pa preveč popustljiv, mnogi ne sprejemajo njegove pastoralne usmerjenosti k preprostosti.

To nasprotovanje s strani nekaterih doživljajo tudi misijonarji. Kritizirali so Baraga, da je preveč asketski, da preveč da na uboge Indijance, Knobleharju so očitali zavzemanje za odpravo trgovine s sužnji.

A danes smo Slovenci lahko veseli in ponosni na svoje misijonarje, pa naj gre za mnoge v preteklosti ali sedanje. Vsi dokazujejo osebno in z dejavnostjo, ki jo podpira naša Cerkev na Slovenskem, da se lahko posvečajo predvsem obrobnim, pa naj gre za s. Dorico med Eskimi v severni Kanadi, p. Janeza Mihelčiča v osrednji Aziji med muslimani in drugoverci, ali pa Petra Opeka na Madagaskarju. Na njegovo misijonsko delo, ki je v popolni sintoniji s papeževimi pastoralnimi pristopi nas je papež Frančišek spomnil nedavno med svojim obiskom na Madagaskarju.

Ali je možno še bolj vzvišeno priznanje kot so papeževe besede na obisku v Antananarivu, glavnem mestu Madagaskarja, v Akamasoi (kar pomeni mesto prijateljstva), citiram: »Akamasoa je izraz Boga, ki se je odločil živeti in vedno ostati sredi svojega ljudstva … Akamasoa ni samo zgled za prihodnje rodove, ampak predvsem izhodiščna točka za od Boga navdihnjeno delo , ki se bo dokončno razvilo v taki meri, v kakršni bo še naprej pričevalo o njegovi ljubezni do sedanjih in prihodnjih rodov … Molímo, da bi se po vsem Madagaskarju in drugih delih sveta širil sijaj te luči in bi mogli doseči razvojne vzorce, ki bolj cenijo boj proti revščini in družbenemu izključevanju na osnovi zaupanja, vzgoje, dela in zavzetosti, ki so vedno nepogrešljivi za dostojanstvo človeške osebe. … Hvala za vaše preroško pričevanje, ki poraja upanje.« Tako je papež nagovoril in se zahvalil voditeljem Akamasoe in še posebej Petru Opeki.

Ob koncu naj omenim papeževo zahvalo, ki jo je izrekel letos v pismu na god sv. Janeza Vianeja duhovnikom in veljajo tudi za vse posvečene osebe: »Hvala vam za vašo zvestobo sprejetim obveznostim. V družbi in v kulturi, ki je plehkost spremenila v vrednoto, je resnično pomembno, da obstajajo ljudje, ki zastavijo svoje življenje in skušajo prevzeti obveznosti, ki zahtevajo vse življenje … V zavedanju, da zaklad nosimo v lončenih posodah, vemo, da se Gospod kaže kot zmagovalec v slabotnosti, da nas ne neha podpirati in nas klicati, ko nam daje stoterno …«

Hvala spoštovane redovnice in redovniki tudi za vse delo, ki ga opravljate tudi v domovini na raznih področji, pri verouku, v karitativnem delu in z molitvijo. Geslo letošnje papeževe misijonske poslanice za mesec oktober je: Krščeni in poslani – Kristusova Cerkev poslana v svet. S poslanstvom posvečenih in v moči karizem smo poklicani kot misijonarji tudi doma. Na širokem področju misijonske dejavnosti Cerkve je vsak krščeni poklican, da svojo zavzetost v skladu s svojim osebnim položajem v polnosti živi. Velikodušen odgovor na to splošno poklicanost pa lahko dajo posvečene osebe z intenzivnim molitvenim življenjem ter združenjem z Gospodom in njegovo zveličavno žrtvijo.

Iskrene čestitke šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki letos praznujejo 150 let ustanovitve.

Dragi bratje in sestre! Zaupajmo svoje poslanstvo Mariji, naši materi. V polnosti je bila vključena v Jezusovo poslanstvo, ki je ob nogah Križanega postalo njeno lastno poslanstvo, sodelovati kot Mati Cerkve in voditi nove rodove Božjih sinov in hčera v življenje v Svetem Duhu in veri.