Misijonar Knoblehar – »veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol črnih«

| 25.09.2019, 08:35 Rok Mihevc

Ob 200. obletnici rojstva misijonarja Ignacija Knobleharja so verniki novomeške škofije poromali v Neapelj. Včeraj so pri tamkajšnjem samostanu bosonogih avguštincev blagoslovili spominsko ploščo v slovenskem in italijanskem jeziku, ki bo pričevala, da je v kripti cerkve pokopan naš veliki misijonar.

Somaševanje je ob 10-ih duhovnikih vodil novomeški škof Andrej Glavan, slovesnosti se je udeležilo 80 vernikov. Dogodka so se udeležili tudi generalni prior bosonogih avguštincev ter slovenska veleposlanika pri Svetem Sedežu in pri Republiki Italiji.

Blagoslov spominske plošče

Ob koncu maše je sledil blagoslov spominske plošče, ki spominja na kraj smrti in pokopa slovenskega misijonarja Knobleharja. Plošča je znotraj cerkve nameščena v prehodu do kraja kripte. Ploščo je romarska skupina pripeljala s seboj in jo v ponedeljek, na predvečer slovesnosti namestila v cerkvi. Na plošči je napis v italijanskem in slovenskem jeziku: »V kripti  te Marijine cerkve je pokopan dr. Ignacij Knoblehar (1819 – 1858), slovenski misijonar v Kartumu in apostolski provikar za Osrednjo Afriko. Ob 200. obletnici njegovega rojstva postavili rojaki iz Slovenije.«

Škof Glavan je nagovoru med mašo in v besedilu blagoslova poudaril pomembnost Knobleharjevega misijonarskega in raziskovalnega dela v osrednji Afriki, poleg tega pa povezal njegov lik z delom bl. škofa Antona Martina Slomška, s katerim sta bila sodobnika in sta bila oba vneta pastirja za svoje ljudstvo. Nekaj misli iz pridige:

1. Od roda do roda … 200 let je od Knobleharjevega rojstva … Zgodovinar Branko Božič je v letu 1980, ko Slovenija še ni bila odprta za kakšne pohvale duhovnikov ali misijonarjev, zapisal v Orisu zgodovine Slovencev o Knobleharju takole: »Knoblehar – veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol črnih.«

2. Dr. Ignacija Knobleharja, ki je našel svoj zadnji dom tu v kripti bosonogih avguštincev, potem ko je na poti v domovino bolan omagal, smemo po vsej pravici imenovati druga karizmatična osebnost med našimi misijonarji v 19. stoletju. Njegovo ime so v letih od 1848 – 1858 s spoštovanjem izgovarjali v Egiptu in Sudanu, v Evropi in tudi v Ameriki. Arabci in sudanski črnci so mu pa zaradi izredne sposobnosti, izredne modrosti in znanja mnogih jezikov rekli kar Abuna Soliman, naš oče Salomon. Luka Jeran, urednik časopisa Zgodnja Danica, dober poznavalec misijonarja, nekaj časa ga je tudi osebno spremljal, je ob smrti 29. aprila 1858 v Zgodnji Danici zapisal, da smo izgubili visokočastitega apostolskega vikarja, preljubega rojaka, po vsem svetu zelo slovljenega misijonarja, učenega, bistrega, srčnega in pobožnega moža …. »Res velika neprecenljiva škoda je za misijon ta dogodek; vsa srca od izliva Nila do vročega sončnega pasu bo pretresel ta glas. Resni musliman in lahkomiselni zamorec bosta z egiptovskimi krivoverci in razkolniki, zraven vnetih katoličanov globoko vdihnila in sklepala roke, ko se bo razglasilo: umrl je Abuna soliman. Vendar bo za misijon skrbel Gospod, ’ki nas ne potrebuje’ in ki je Abuna Solimana poklical po plačilo za njegova lepa in junaška dela.«

3. S. dr. Ivanka Tadína je ob letošnjem simpoziju o Ignaciju Knobleharju v Novem mestu zapisala: »Misijonsko delovanje v Osrednji Afriki je bilo povezano z velikimi razdaljami, z nepoznanimi teritoriji, gledano iz geografskega, etnološkega in jezikovnega vidika. Takšne razmere pa so za uspešno evangelizacijo prisilile misijonarje, da so postali pozorni opazovalci in so vse, kar so med potjo videli in doživeli, zapisovali v svoje dnevnike. Ti so postali pomemben vir za znanost v 19. st., še posebej tisti, ki jih je napisal Ignacij Knoblehar. Vsebovali so mnogo nepoznanih podatkov in so zato postali velikega pomena za poznanje kulture nasploh, kakor tudi človeške kulture. Med prvim potovanjem od Kartuma do Kaira je Knoblehar napisal dnevnik v francoščini, ki ga hrani Knjižnica dunajskega geografskega društva. Sestavljen je iz različnih rubrik: oddelek za dnevne vremenske podatke, smeri kompasa, velikost površine, zemljepisna širina in dolžina, dolžina in globina rek, opombe o naravni zgodovini, meteorologiji, zemljepisu s topografijo in zgodovino potovanja. Ostali dnevniki so napisani v nemščini in jih hrani Nacionalna knjižnica na Dunaju.