Nadškof Zore: Marija je mati, ki bdi nad svojimi otroki!

| 15.08.2019, 11:52

Na današnji največji Marijin praznik je na Brezjah, na trgu pred baziliko Marije Pomagaj, slovesno somaševanje vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Med sveto mašo, ki se jo je udeležilo več tisoč romarjev iz vse Slovenije, smo obnovili posvetitev slovenskega naroda Mariji. Slovesnost so polepšale tudi narodne noše.

Rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj p. dr. Robert Bahčič je uvodoma pozdravil nadškofa Zoreta in vse romarje, posebej je pozdravil tudi novinarje in majhno skupino gluhih in naglušnih ter invalidnih oseb, ki so letos prvič pri Mariji Pomagaj, sveto mašo spremljali preko znakovnega jezika.

„Današnji praznik nam razodeva, da hoče Bog rešiti celotnega človeka, dušo in telo. Zato danes prosimo Marijo vnebovzeto, naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga živeti našo vsakodnevno pot v dejavnem upanju, da jo bomo nekega dne dosegli z vsemi svetniki in našimi dragimi v nebesih,“ je dejal p. Robert Bahčič in vse povabil, da če bomo molili k Mariji, ne bomo nikoli izgubili upanja. „Ko nas varuje Mati Božja, se nam ni potrebno ničesar bati,“ je dejal.

Nadškof Zore, ki je maševal v plašču, ki ga je Mariji Pomagaj pred petimi leti podaril sedanji papež Frančišek, je v pridigi spregovoril o upanju. Dejal je, da praznik s svojo vsebino in sporočilom nosi pečat vsega Marijinega življenja. Bila je izbrana za Božjo Mater, je dejal.

V nadaljevanju je nadškof spomnil na besede papeža Frančiška, ki je v posinodalni spodbudi Kristus živi zapisal, da Marija „Mati, ki bdi nad svojimi otroki, nad otroki, ki pogosto hodimo skozi življenje utrujeni, v potrebah, pa vendar v želji, da nikoli ne ugasne luč upanja. To si želimo: da luč upanja ne ugasne“.

Po besedah metropolita upanje človek potrebuje bolj kakor lačni kruh, žejni vodo, bolni zdravilo. „Brez upanja se namreč nebo zapre. Brez upanja se obzorja stemnijo. Brez upanja človek nima jutrišnjega dne in brez upanja življenje nima prihodnosti. Brez upanja smo ujeti v danes in v snov. Ko se odpovemo upanju, se razdivja človekov sebični jaz, v katerem vidi samo še samega sebe in svoje potrebe,“ je povedal nadškof in dodal, da nam vsebino našega upanja razkriva današnji praznik. V povezavi s prebranim berilom je dejal, da „zmaj tudi danes ne neha besneti zoper življenje. Delovanje zmaja lahko odkrivamo na vseh področjih, kjer ni prostora za pravičnost in pravico, kjer ni spoštovanja človeka, kjer ni veselja nad novimi člani naše človeške skupnosti; povsod, kjer pravica enega lahko potepta pravico drugega ali celo drugega kot takega, povsod tam, kjer življenje vodi ideologija, namesto da bi ga vodila resnična skrb za skupno dobro vseh ljudi. Zmaj lahko rohni, je lahko glasen in celo nasilen, lahko bruha ogenj in žveplo. A je vendar zelo omejen v svojem delovanju,“ je povedal.

Prepričan je, da kadar živimo iz upanja, takrat smo na strani življenja, na strani človeka in njegovega dostojanstva, takrat smo na strani pravičnosti in spoštovanja; in vse to počnemo ne zato, ker bi bili proti komu, ampak z vsemi svojimi močmi, podprti z upanjem, skušamo izpolnjevati Božjo voljo in poslanstvo, ki nam je bilo zaupano.

Pridigo je sklenil z besedami: „Zato se zahvaljujem vsem, ki si na različne načine prizadevate za to, da bi kot družba postali odprti za življenje. Vsem tistim, ki molite, da bi matere mogle sprejeti življenje, pa tudi vsem tistim, ki preko različnih dejavnosti pomagate ženam, kadar so v stiski zaradi sprejemanja življenja ali žalujejo zaradi zavrnitve življenja. Zahvaljujem se vsem, ki si prizadevate, da bi vsi otroci imeli enake možnosti za razvoj vseh njihovih sposobnosti, zlasti na področju šolanja in izobraževanja. Zahvaljujem se vam, da zahtevate pravičnost za vse; ki si prizadevate, da bi bila izpolnjena ustavna odločba o financiranju zasebnih šol. Čeprav se včasih zdi, da se morate spopadati s skorajda nepremagljivimi silami, si niste dovolili in si tudi sedaj ne dovolite vzeti poguma. Zahvaljujem se vsem, ki ne umolknete, ko gre za resnico in pravico. Čeprav doživljate pritiske in morebiti celo grožnje, se ne morete odpovedati notranji svobodi in poštenju in ne dovolite, da bi vam vzeli svobodo misli in besede. Zmaj se hoče polastiti celo človekove notranjosti, a vaša zavezanost svobodi ostaja zanj nepremagljiva. Upam, da vas bo tako razmišljalo in ravnalo vedno več. Da vas bo vedno več, ki boste širili prostor svobode, človekovega dostojanstva in pravičnosti.“