Evtanazija: »Ko se enkrat začne o teh stvareh razmišljati in pravno razsojati, ne vemo, kje se bo zadeva končala.«

31.07.2019, 13:42 Marta Jerebič

Ob življenjski zgodbi Francoza Vincenta Lamberta, ki so ga zdravniki prejšnji mesec odklopili od hrane in vode, so se odprla številna etična vprašanja. O tem smo v oddaji Kultura odnosov govorili s p. Tadejem Strehovcem.

Vincent Lambert je bil 11 let v trajnem vegetativnem stanju, zdravljenja ni potreboval, lahko je samostojno dihal, dovajati pa so mu morali hrano in tekočino. Ob takšnih zgodbah ljudje ne vemo, kako bi oblikovali svoje stališče. »Če se človek znajde v nekem težkem življenjskem položaju, ne more biti to razlog, da se ga izstrada ali izžeja do smrti, da se izvede evtanazija, da se mu vzame življenje. Nasprotno, takšnemu človeku se običajno pomaga. Ko smo zdravi, si težko predstavljamo, da bi živeli brez rok in nog. Če se pa kdaj to komu zgodi, ne predlagamo človeku, da ga je treba izstradati in izžejati do smrti, ampak mu pomagamo na tisoč in en način, da ohrani voljo do življenja in se sooča s tem trpljenjem,« je menil p. Strehovec.

Komentiral je tudi finančni vidik primera. Starši so Vincenta Lamberta želeli oskrbovati doma ali ga prestaviti v veliko cenejše negovalne ustanove, vendar je sodišče to vsakič zavrnilo.

»Dejstvo je, da se strokovno v tem primeru govori o t. i. neprostovoljni evtanaziji. Bolnik ni nikoli dal pristanka. Zdravnik je kršil Hipokratovo prisego. Najbolj hudo pa je, da se s tem primerom odpirajo vrata za podobne primere približno 1700 primerov bolnikov v Franciji, ki so v takšnem ali podobnem stanju.«

Ko se enkrat začne o teh stvareh razmišljati in pravno razsojati, ne vemo, kje se bo zadeva končala. P. Strehovec je spomnil na nacistično prakso, ko so sistematično ubijali bolnike v imenu usmiljenja. »Ko danes vidimo tovrstne prakse, ko bolnika v bolnicah legalno izstradajo in izžejajo, potem dejansko res ne vemo, v kakšen svet vstopamo oziroma nas mora to resno skrbeti.«