Mateja F. Novljan
Andrej Jerman
Alen Salihović

Pomurski poslanci tudi uradno za poimenovanje male dvorane parlamenta po duhovniku Matiji Slaviču

26.07.2019, 18:25

Vodja poslanske skupine NSi in predsednik kluba pomurskih poslancev Jožef Horvat je tudi uradno predlagal, da se mala parlamentarna dvorana po prenovi poimenuje po Matiji Slaviču, ki velja za enega najzaslužnejših za priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Ob prenovi male dvorane, ki je večinoma namenjena sejam državnega sveta, se je namreč v DZ pojavila želja, da bi najpomembnejši dvorani v DZ poimenovali. Pomurski poslanci so predlagali, da bi velika dvorana dobila ime po predsedniku prve demokratično izvoljene skupščine Francetu Bučarju, mala pa po teologu, duhovniku, prevajalcu in pedagogu ter nekdanjemu rektorju ljubljanske univerze Matiji Slaviču.

Predlog za poimenovanje male dvorane je sedaj vodja kluba pomurskih poslancev Horvat danes tudi uradno vložil, med predlagatelji pa so tudi predsednik DZ Dejan Židan, poslanec DeSUS Franc Jurša in poslanec madžarske narodne skupnosti Ferenc Horvath.

Kot je v predlogu zapisal Horvat, velja Slavič v strokovnih krogih zgodovinarjev in diplomatov za eno najzaslužnejših oseb za odločitev Pariške mirovne konference o priključitvi Prekmurja in združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. »Ker smo Slovenci v svoji zgodovini večinoma izgubljali ozemlje in dele slovenskega narodnega telesa, je pridobitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev s Slovenci, živečimi v ostalih slovenskih pokrajinah, eden od čudežev in najsvetlejših dogodkov v zgodovini slovenskega naroda,« je zapisal Horvat.

Kdo je dr. Matija Slavič - vir Ognjišče

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. ‘Knjigo vseh knjig’ smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

OD ŠOLARČKA DO REKTORJA UNIVERZE

Doma je bil iz naselja Bučečovci v ljutomerski okolici, od koder je izšlo veliko pomembnih mož, zlasti mnogo duhovnikov. Rodil se je 27. januarja 1877 v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Križevcih in v Radgoni, klasično gimnazijo pa v Mariboru, kjer je končal tudi bogoslovje in bil leta 1901 posvečen v duhovnika. Po novi maši je na teološki fakulteti na Dunaju študiral biblične vede in z znanstveno razpravo o Kristusovi osebi v nekaterih pismih apostola Pavla leta 1905 dosegel akademski naslov doktor. Po vrnitvi domov je bil do leta 1911 katehet in pridigar v Celju, potem pa do leta 1920 profesor za biblične vede Stare zaveze na Bogoslovnem učilišču v Mariboru. V svoji stroki se je izpopolnjeval s študijem in na potovanjih po svetopisemskih deželah, ki jih je prikazal v poljudnih opisih (V deželi faraonov, Noč v Jerihi, Po Mojzesovih stopinjah, Na Sinaju). Leta 1920 je bil imenovan za profesorja na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je predaval biblične vede vse do uradne upokojitve (1951), dejansko pa do smrti 25. oktobra 1958 (takrat je bila teološka fakulteta že "vržena" z univerze). Profesor dr. Matija Slavič je bil dvakrat dekan teološke fakultete, prav tako dvakrat (v letih 1932-1936 in 1939-1940) pa rektor univerze v Ljubljani.

BOJ ZA PREKMURJE IN ZA SLOVENSKO UNIVERZO

Matiju Slaviču je zibelka tekla ob Muri in vse življenje se je živo zanimal za narodnostne, gospodarske, politične in kulturne probleme Prekmurja, slovenske pokrajine, ki je bila dolga stoletja pod Ogrsko. Po prvi svetovni vojni si je na vso moč prizadeval, da bi bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji. Kot izvedenec za prekmurska vprašanja je sodeloval na mirovnih konferencah v Parizu in v Londonu. Na podlagi dokumentarnega gradiva je z govorjeno in pisano besedo dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k matični domovini Sloveniji. Leta 1921 je v Ljubljani izšla njegova knjiga Prekmurje z zemljevidom te malo znane in zapostavljene pokrajine.

Pomembno je bilo tudi Slavičevo prizadevanje za obstoj slovenske univerze, zlasti v letih, ko je bil njen rektor. Ob svoji ustanovitvi (23. julija 1919) je le-ta imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Njen uradni naziv je bil "univerza kraljevine SHS v Ljubljani", čeprav je večina zahtevala, naj bi se imenovala preprosto "slovenska univerza"; leta 1929 so jo preimenovali v "univerzo kralja Aleksandra I." Skoraj ves čas med obema vojnama je univerzi v Ljubljani grozila okrnitev ali celo ukinitev, češ da je v Jugoslaviji dovolj ena sama univerza (seveda srbska!), ki bi imela nekatere fakultete v Beogradu, nekatere v Zagrebu in nekatere v Ljubljani. Za vsako novo profesorsko mesto na slovenski univerzi se je bilo treba zagrizeno boriti v prosvetnem in finančnem ministrstvu v Beogradu.

ŽIVLJENJSKO DELO: PREVOD STARE ZAVEZE

Ko je jeseni 1959 izšla prva knjiga "mariborskega" Svetega pisma, je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik v uvodu izrekel posebno hvaležnost prevajalcu Matiju Slaviču, ki je "nad dvajset let svojega življenja posvetil skoraj izključno prevajanju Svetega pisma. Žal, da ni več dočakal dneva, dabi videl svoje življenjsko delo natisnjeno in objavljeno." Prevajati je začel že kot profesor v Mariboru. Po temeljitih znanstvenih pripravah (leto študija na Bibličnem inštitutu v Rimu, potovanje po svetopisemskih deželah), je delo nadaljeval v ljubljanskih letih. Prevajanju Svetega pisma je posvetil predvsem svoje vsakoletne počitnice, ki jih je prebil največkrat na blejskem otoku, in sicer od leta 1929 do druge svetovne vojne. Leta 1939 je Mohorjeva družba izdala Slavičev prevod Petih Mojzesovih knjig in Jozuetove knjige, pa so skoraj celotno naklado ob okupaciji uničili Nemci. Med vojno je poslovenil vse zgodovinske knjige, po vojni pa še poučne in velike preroke; za prevod malih prerokov je zaprosil dr. Jakoba Aleksiča, svojega naslednika na teološki fakulteti. Njun prevod so uporabili pri "mariborski" izdaji celotnega Svetega pisma (1959-1961) potem pa še v Ekumenski izdaji Svetega pisma leta 1974. Njuno delo so upoštevali tudi prevajalci Standardnega slovenskega prevoda (1996).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1997) 1, str. 48.

"Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed" (dr. Matija Slavič, 1957).
Bi vas zanimalo še kaj podobnega?

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA) Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA)

ZDA: Odreči obhajilo politikom, ki podpirajo splav?

Med ameriškimi škofi se je ob katoliškem predsedniku Joeu Bidnu, ki podpira splav, znova razplamtela razprava o tem, ali katoliškim politikom, ki podpirajo splav, odreči obhajilo. Vatikan poziva k ...

Pogled na Tempeljski grič z Oljske gore (photo: Marcel Krek) Pogled na Tempeljski grič z Oljske gore (photo: Marcel Krek)

Jeruzalem: sveto in nemirno mesto

Zadnje dni spremljamo stopnjevanje napetosti med Izraelom in Palestinci v mestu Jeruzalem, pri čemer so bili številni ranjeni, nekaj pa jih je v valu nasilja celo izgubilo življenje. Od kod tako ...