Slovenko Henigman: »Vse industrije se danes ukvarjajo z zmanjševanjem vpliva na okolje.«

Oddaje | 04.07.2019, 18:00 Nataša Ličen

Počitniška zgodba. S kovčkom v prtljažniku ter dobro voljo in pričakovanji drvimo po asfaltnih cestah, hitro premagujemo razdaljo, mimo hitijo vasi in naselja, ni časa za razmišljanje o ljudeh, ki tam živijo in jih lahko le slutimo.

Čim prej in čim več prevoziti, počitnicam naproti. Včasih, še ne dolgo tega, je bilo precej drugače.

Potovanja so bila karavane, logistično zapletene in dokaj nevarne odprave. Sto kilometrov je bila razdalja za ves dan. Prepoteni, utrujeni in razmajanih ter bolečih udov, so legali k počitku po obcestnih gostiščih, in potem še kdo ve koliko dni zapored tako, da so prispeli v kraj, kamor danes sodobni človek pride veliko, veliko hitreje.

Asfaltne reke

Koliko pločevine se dnevno vije po njih. Se kdo kdaj zahvali za to dobrino sodobnega z udobjem prežetega bivanja? Saj vem, da se. Ne pa vsi.

Ko sem se pred dnevi peljala mimo skupine delavcev, v razgretem dnevu pri temperaturah krepko čez trideset, sem se jim široko nasmejala – to je najmanj, kar lahko pridam - in jih s tem želela bodreče pozdraviti ter vsaj s svojo mimiko sporočiti, da vidim in cenim.

Delate tudi zame, da bom lahko naslednjič, ne v prahu in tresenju, ampak gladko in hitreje prišla do tja, kamor sem namenjena. »Zanimivo izhodišče ste dali, asfalterska industrija je dejavnost, ki združuje gradbena in tudi številna ostala podjetja. Kaj je asfalt? Lahko je naraven ali pa umetno pridobljen proizvod. Asfaltnih nahajališč je po svetu veliko, je najstarejši gradbeni proizvod. Že pred 3. 000 leti v Mezopotamiji so ga seveda v drugačni obliki, uporabljali za utrjevanje poti«, je v oddaji »Via positiva« povedal Slovenko Henigman, prejemnik nagrade Evropskega združenja asfalterjev.

Potrebe po asfaltu so v svetu »anormne«

»Neradi poslušamo, kako je bilo, ko ni bilo, ker danes marsikaj imamo. Vse se začne na projektantovi mizi, zasnuje voziščno konstrukcijo, glede na prometne, klimatske pogoje in izbere asfaltno zmes, za katero imamo številne standarde, več kot petdeset evropskih standardov, tako da v Evropi govorimo isti jezik. Potem pride na vrsto tehnolog, ki pripravi recepturo sestavnih deležev. Osnovna sestavina je bitumen, ki je pri visokih temperaturah tekoč, pri nizkih pa krhek. Zato je treba za čim večjo stabilnost asfalta ob številnih obremenitvah dodajati določene zmesi za vzdržljivost asfaltne površine.«

Vrhunska stroka znanstvenikov, tehnologov je vpeta v asfaltni proces

»Sedem, osem ur imamo časa da od ustvarjene zmesi asfalt vgradimo na podlago. Če postopke ne uspemo izvesti v tem časovnem okviru, zato je to logistično zahteven postopek, lahko asfalt odvržemo, je neuporaben. Asfalt je najbolj uporabljiv gradbeni proizvod, ko ga enkrat vgradimo in čez deset let izrežemo, ga lahko znova segrejemo in z enako kakovostjo spet uporabimo. Je v celoti obnovljiv. Pri tem prednjačijo na Nizozemskem, kjer so surovine zelo omejene, se dela že tretja generacija vnovič uporabljenega asfalta. Tudi v Sloveniji imamo to tradicijo.«

Izziv, kako zagotoviti mlade za delo naprej

»Ko človek pride v asfaltersko panogo, večinoma ostane v njej, res je, da niso najslabše plačani, niso pa dovolj. Tako kot v vsej Evropi je kadrovska panoga pereča, ne samo pri naši, v vseh industrijah. Četrta industrijska revolucija prinaša velike spremembe in ni panoge, ki o tem ne bi intenzivno razmišljala. Digitalizacija, moderni pristopi, zanimajo tudi nas. Samovozeča vozila bodo zagotovo morala imeti optimalne vozne površine in v zadnjih letih se tudi na nivoju Evropskega asfalterskega združenja (EAPA) veliko ukvarjamo s tem, kakšne bodo infrastrukturne spremembe ob teh tehnološko dovršenih vozilih. Smeri razvoja je več. Celotna branža se ukvarja s tem, kako se prilagoditi trendom avtomobilske industrije, ki je seveda precej bogata, oni diktirajo tudi našo smer.«