Obžalujem!
Rok Mihevc
Emil Zola je 13. januarja 1898 v časniku L'Aurore napisal članek z naslovom: »Obtožujem«.V njem je francosko vlado obtožil antisemitizma in da je nepravdno zaprla generala Dreyfussa. Sledili so še protesti drugih, Zola se je moral umakniti v Anglijo.
Zaradi nekorektnega in protiustavnega delovanja je vse več takih razlogov za obtožbo Vlade in drugih vej oblasti tudi pri nas. V ustreznem odboru že izglasovani predlog Vlade novele Zakona o šolstvu glede zasebnih šol je vnebovpijoča kršitev ustavne enakopravnosti. Izraža omalovažujoč odnos do državljanov, ki imajo otroke v zasebnih šolah, saj krši temeljne pravice staršev do svobodne vzgoje in izobraževanja. Cinična je izjava ministra Pikala, da mu s predlogom raste politična podpora. Premier je po srečanju s papežem izjavil, da se bo financiranje zasebnega šolstva že nekako uredilo. Stališči obeh politikov pomenita omalovaževanje prizadetih, kovanje politične podpore z neustavnimi akti ter nespoštovanje temeljev pravne države.
Premierjevo retoriko bi sicer lahko razumeli kot izraz politične nemoči, a predsednik Vlade in ministri so prisegli, da bodo spoštovali ustavni red, ki ga ne sme kršiti demokratična vlada. Gre torej za zavestno dvoličnost postkomunističnih politikov, ki demokracijo razumejo kot utrjevanje svojih ugodnosti, pridobljenih na račun revolucije. Živimo pa v samostojni in demokratični Sloveniji, kjer naj oblast utrjuje ustavno-pravne standarde in dosledno spoštuje dostojanstvo vsakega človeka, ne pa nadaljuje z izključevalno revolucionarno prakso. Na to smo opozorili tudi v društvu ob 30. letnici zasaditve Lipe sprave, o tem so govorili govorniki v Vetrinju, Rogu in drugih krajih slovenskega genocida. Pravna država ima nalogo spoštovati dostojanstvo vseh državljanov in mora rehabilitirati izvensodno preganjane, umorjene in tako ali drugače prizadete žrtve bivšega režima ter jim zagotoviti pravno varstvo, pomorjenim pa dostojen pokop. Janez Jerovšek se je ob branju knjige Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi zgrožen nad šikaniranjem duhovnikov v bivšem režimu vprašal, zakaj Cerkev ne vloži skupinske vloge za rehabilitacijo svojih duhovnikov. To bi sicer morala storiti oblast in vsem žrtvam, ne le duhovnikom vrniti dobro ime. Namesto tega pa ustvarja nove politične, verske in socialne izločence.
Oblast torej ne vključuje, pač izključuje posameznike in skupine. Takemu vladanju botruje pogosto tudi uslužna medijska strategija, včasih se to pokaže kot prepleteno in usklajevano delovanje. Protislovni primeri medijskega poročanja, tudi iz nacionalne medijske hiše odpirajo vprašanje svobode medijev in drugih sistemov države. Sodnik Radonjič je z oprostilno sodbo Noviča deležen pritiskov podobno kot novinar Pirkovič z obravnavo primera na nacionalni TV. Zato so mediji bistvena sporočila društva Združeni ob Lipi sprave javnosti in politiki obšli. Že slikovni prikaz stebrov predsednikove palače ali muzejev pove, kako odločevalci preusmerjajo pozornost od bistvenih vsebin na nepomembna obrobja. Nacionalna RTV npr. tudi ob poročilu sv. maše za domovino ni predstavila bistvenih točk pridige škofa dr. Štumpfa, in še bi lahko naštevali primere medijske pristranskosti do kritičnih glasov v družbi in tudi do vernih katoličanov.
Poročilo o iz slovesnosti v Kočevskem Rogu spregleda bistvena sporočila govornika zgodovinarja Podbersiča: o bistvu revolucionarnega dogajanja med vojno in po njej ter o stalnemu medijskemu, pravnemu in političnemu izogibanju odpravljanja posledic revolucionarnega nasilja, posebej na Primorskem. Resnico se prikriva javnosti, žrtve pa čakajo na vsestransko zadoščenje in popravo krivic. Nihče danes več noče govoriti o revoluciji in njenih genocidnih posledicah nad delom naroda, ki je ni sprejel ali se je uprl njenim nasilnim ustrahovalnim metodam. Nasprotno: Smo priča shizofreniji oblasti in njenih nosilcev. Hodijo k papežu – vendar ne v Canosso, tj. prosit za odpuščanje – pač pa utrjevat svoj politični videz. Očitno je Anton Mahnič imel prav, ne v tem, kar ga obtožujejo, pač pa v trditvi, da del naroda živi dvolično: Za uveljavljanje oblasti bi se rad naslanjal na Cerkev in vernike, ne bi pa delil njenih moralnih in materialnih bremen.
Sprašujem pa se, zakaj to shizofernijo podpiramo tudi v Cerkvi in postajamo soodgovorni za njene posledice v Cerkvi in družbi. Kot duhovnik in član Cerkve ne obtožujem pač pa obžalujem, da nismo dovolj prisebni, da bi se temu z vsemi družbeno-političnimi in pravnimi sredstvi uprli, kot nam naroča tudi Sveto Pismo. Ob primerih te shizofrene politične in širše družbene prakse si človek želi, da se ta tako imenovana »slovenska enkratnost in posebnost« končno odpravi in se politika ter druge odgovorne demokratične ustanove kot sodstvo in mediji vendarle začno držati ustaljenih navad, drž in praks širšega demokratičnega prostora ter izkazovati dostojnost in politično korektnost.
