Prazniki nas znova utirijo v vrednotah
| Nataša Ličen
Prazniki so dnevi povezovanja. Prazničnost v polnosti občutimo v občestvu. Sodobni način življenja nas hitro vpelje v individualizem, ki na dolgi rok ne prinaša zadovoljstva. Osrečujeta povezanost in sprejetost.
Primer dobre prakse povezovanja v širši skupnosti je tudi zgodba Podbreške potice, kjer so se domačini hitro zavzeli in po komaj letu dni skupaj tvorijo lokalno pomemben produkt.
S Podbreško potico so osvojili številne slovenske in tudi tuje vrhove, se pohvalijo. Izvirno slovensko potico z nadevom iz suhih krhljev jabolk in hrušk viljamovk ter suhih tepk so okušali evropski poslanci, na letošnjo velikonočno soboto pa Podbreška potica »roma« tudi v Vatikan, k papežu.
Skupaj lahko dosežemo veliko
Njihova pot zavzetosti za skupni cilj navdušuje, med ključnimi akterji je gotovo Jernej Jeglič, vodja projekta Podbreška potica: »V ljudeh je treba vzpostaviti zanimanje, da začnejo verjeti in zaupati v svoje talente. Vloga vodje je v današnjem času predvsem ta, da v posamezniku spodbudi najboljše. Marsikdo niti ne ve, kaj vse zmore, ker morda sploh ni bilo priložnosti za uresničitev njegovih sposobnosti. Treba si je postavljati uresničljive cilje. Pristopiti je treba s pozitivno voljo in dobrim zgledom, potem temu sledi tudi okolica.«
Treba je hoditi po poti, za katero mislimo, da je za nas, za našo družino, prava.
»Sodobno okolje je lahko zelo grobo. Prvi nastavek življenja po vrednotah je gotovo postavljen v otroštvu. Lahko se učimo preko napak drugih, vendar se najmočneje preobražamo prav skozi svoje izkušnje. Mladi vse premislijo s svojo pametjo. Tudi, če kažejo drugačna hotenja, se pozneje zatečejo k vrednotam, ki so jim bile predstavljene v izhodišču.«
Izročilo ukoreninja
»Oblikovanje človeka, da je okolju in sebi koristen, se začne v družini. Ni treba, da so vrednote zavestno sprejete, življenje se oblikuje skozi zglede, v okolju prijazno do duše. Koliko hvaležnosti občutimo ob zavedanju, kaj vse so nam dali in predali predniki, tudi običaje, navade, naše izročilo. Z vseh smeri nas danes skušajo zvabiti k svojemu. Celotno okolje je usmerjeno v »instant« življenje. Dobro se je ob tem vprašati, sem to jaz?"
Sem »teaterna« lutka?
»Nisem, treba se je zavedati svoje osebnosti. Ne dovolim, da me oblikuje ulica, trenutne razmere, ampak sem samostojen človek, ki se trudi živeti po svojih načelih. Zato so vrednote, ki so nam bile predstavljene in jih živimo, tiste, ki nas v takšnih trenutkih usmerjajo in nas osmislijo.«
