Resnica ne potrebuje kamenja, da bi se z njim branila

Oddaje | 11.04.2019, 10:45 Rok Mihevc

Ob pomembnih trenutkih življenja radi pomislimo na naše osebno stanje, kako je z nami. In če se morda pripravljamo na srečanje z Bogom, zakrament spovedi, ko v vsej svoji iskrenosti stojimo pred njim, se tudi zavedamo njegove dobrote in ljubezni, ki nas vabi k sebi.

Pa vendar. Bolj ko premišljujemo in želimo priti pred njega, bolj smo v nevarnosti, da se nam vsiljuje misel, »v primerjavi z drugimi sem še kar dober.«

Danes nam Božja beseda pri sveti maši v berilu predstavi Abrahama. Abraham je padel pred Bogom na svoje obličje, to ni bila narejena ponižnost in hinavsko klečeplazenja. Znano je, da je bil Abraham ponosen človek in pogumen bojevnik. A je vedel, da je vse kar je in kar ima, božji dar. Tudi je vedel, da ga je Bog poklical in da ga vodi skozi življenje. Zato se mu je poklonil in se mu dal vsega na voljo. Bog stvarnik sklepa s človekom svojo stvarjo zavezo, dogovor in pogodbo. Prvi se zavezuje in prvi obljublja, kaj namerava storiti. Abrahamu bo dal številno in slavno potomstvo. Narodi bodo izšli iz njega. Abraham pa se mora držati pogodbe in izpolniti kar se je zavezal. Bog ga bo preizkušal ter mu s tem omogočil, da bo mogel rasti v zvestobi, zavezi in prijateljstvu z njim. Kolikor bolj zavzetega se bo Abraham izkazal, toliko večja bo njegova nagrada.

V tej drži skušamo pogledati vase, naše stanje in potem ni nevarnost, da bi si rekel, da sem še kar dober. Ampak kaj še moram narediti, da bom vreden po božji podobi živeti in tako znamenje tudi drugim. V Evangeliju pa Jezus svoje sogovornike prepričuje, da je izšel iz Očeta. Da je z njim eno, da ima njegove besede in da izpolnjuje, kar mu Oče naroča. Njegov nauk je očetov in kdor ga izpolni, ne bo videl smrti. Bolj jim je to dopovedoval, bolj mu nasprotujejo. Če bi bil Jezus res to, si mislijo, kar trdi, bi moral biti večji od Abrahama. S tem so dokazali, da je Jezusa prav razumejo. Nikakor ga niso hoteli priznati, da bi to moglo res biti. Jezus jih ne pušča v negotovosti, pove jim, da je Abraham videl njegov dan in se je po njem razveselil. Ko so se ob teh besedah zavzeli, je šel s svojo trditvijo še dalje, do konca. Rekel je, da Abrahama še ni bilo, ko je on že bil. Seveda pograbili so kamenje, da bi jih vrgli vanj. Jezus se dela Boga, pravijo, a vsakdo, ki se dela Boga, mora po zakonu umreti. Kaj pa če se ne dela? Temveč je Bog? Te možnosti sploh ne jemljejo resno, imajo za nemogočo, neresnično, lažno, bogokletno. Kdor jo izreče, zasluži takojšnjo smrt.

Tako se dogaja, da se človek, ki je zaverovan vase, dokončno zapre resnici in zaveže zmoti. Resnica ne potrebuje kamenja, da bi se z njim branila, še manj, da bi z njim dokazovala svoj prav. Le prisluhnimo Gospodu, kaj nam govori.