Svet, zakaj si tako lep in jaz ne smem živeti!
Slovenija Tone Gorjup
Pred sto leti rojeni Franček Štabuc je bil obetaven pesnik, pisatelj in bogoslovec, doma iz Sv. Tomaža pri Ormožu. Med vojno je pobegnil iz nemškega taborišča, se povezal s partizani, a jih zaradi njihovega revolucionarnega zapustil in se skril v domačem kraju. Našli so ga in ubili kot izdajalca. Pisal je pesmi; najpomembnejša je njegova proza zbrana v ciklu črtic Pisma.
Franček Štabuc se je rodil 4. aprila 1919 v vasi Bratonečice. Klasično gimnazijo je končal v Mariboru, začel s študijem prava v Ljubljani in se po nekaj mesecih odločil za teologijo. Drugo svetovno vojno, ki je bila zanj usodna, je dočakal kot bogoslovec v Mariboru. Ker se ob prihodu Nemcev, tako kot večina njegovih sošolcev (med njimi je bil Stanko Janežič) ni umaknil v Ljubljano, je bil zaprt, obsojen na smrt in izpuščen. Gestapo ga je še enkrat aretiral, a je po devetih mesecih pobegnil iz zapora. Bil je v stikih s partizani. Ker se je pozneje skril, so ga obsodili na smrt in ustrelili 4. decembra 1944 v Strnjancih.
Vsem dragim
…
Misli, mislim in ne namislim ničesar. Tu in tam se privrtinči spomin, lep in svetel navidez. Ko ga spoznam do dna, je le medla lutka, brez vrednosti. In vmes se meša kot boleč pripev vsakdanjosti, trda in kruta, kot smrt sama; njeni glasovi so kot udarci kladiva ob zabijanju krste.
Mati, dobra mati, umrl bom! Vem, mlad bom padel, pa si ne upam povedati, da ne bi padla še ti. Sestrice, bratci, živite, živite še moje življenje, ki ga jaz nisem smel. Dekle, vsaj mrtvega me pridi pokrižat, vsaj grob mi pridi obiskat, če prej ne moreš in ne smeš. Svet, zakaj si tako lep in jaz ne smem živeti!
Življenje, ki ga Franček Štabuc ni smel živeti do izpolnitve, je na poseben način oplemenitil njegov deset let mlajši brat Mirko. Odločil se je za študij medicine, si ustvaril družino, a po avtomobilski nesreči, v kateri je izgubil ženo (hčerko so rešili), stopil na pot duhovništva. Kot duhovnik je najdlje deloval v župniji Leskovec v Halozah.
