Dr. Bogdan Polajner: Čustva so kot ekonom lonec, neizražena lahko eksplodirajo

Sociala | 03.04.2019, 14:50 Nataša Ličen

Vse omenjeno so čustvena stanja, ki niso ne pozitivna in ne negativna, so »preživetveno« pogojena in so kvečjemu prijetna ali neprijetna.

Brez teh čustev bi se pogosto vedli narobe in bi ob določenih situacijah lahko resno ogrozili svojo varnost.

Brez določene mere strahu bi bilo prečkanje ceste nevarno

»Če ob določenih primerih v življenju ne bi bilo strahu, bi bili lahko resno ogroženi.« O čustvih, predvsem zatajevanih, smo govorili s strokovnjakom Bonding psihoterapije, ki je ena od približno dvajsetih mednarodno uveljavljenih in znanstveno dokazanih metod.

Ali čustvene odzive podedujemo?

Bogdan Polajner, psiholog in Bonding psihoterapevt, je o strahu, jezi, žalosti, ugodju, tudi ljubezni in ostalih čustvih, dejal: »V določeni meri so čustva podedovana in seveda tudi privzgojena. Osnovna čustva so vrojena, kar pomeni, da že dojenček kmalu po rojstvu izkazuje določena čustva, torej so nesporno biološko dedovana."

Čustva so tudi privzgojena

Čustva pa se pozneje razvijajo tudi pod vplivom učenja. Pri stopnji strahu, odnosu do strahu, načinu izražanja jeze in podobno, pri tem pa lahko v veliki meri vplivajo kultura in socialni stiki v družbi. »Za Japonce velja, da je navzven izražena jeza huda napaka. To razumejo kot skrajno primitivno.«

Za Slovence velja, da jezo potlačimo. Posebej je to značilno za religiozne.

»Z žalostjo pa je povsem druga zgodba. Žalostni pa smo lahko. Še kakšno žalostno zapojemo skupaj »Oj mladosti moja«, pa smo že kar v redu.« Premalo se žal pogovarjamo o močnih silah, kakršna so čustva. Če govorimo o religioznosti in njenem vplivu na težave s čustvenim svetom, je treba nekaj razčistiti. V bran religioznosti smo dolžni povedati, da če imamo prepoved doživljanja jeze to ni pravo razumevanje religioznosti. Le-ta ni nič kriva, lomimo ga ljudje zaradi neprave interpretacije. »Slovenci jezo hitro vržemo v koš negativnega in jo v sklicu na religijo potlačimo. Očitno premalo beremo Janezov evangelij.«

Sveta jeza ni greh, agresija pa je

Biti jezen je tako pomembna stvar, da je pri jezi ključna presoja, kaj storiti z jezo. »Jeza da, ne pa agresija. Dovoliti si biti jezen še ne pomeni dovoliti si biti agresiven. Naše odločanje, naše vedenje ob občutku jeze, pa je moralno pravilno ali napačno, pozitivno ali negativno. Vedenje, odločanje da, ne pa doživljanje.« Doživljanje ne sodi na področje etike in morale.

Takoj, ko to vržemo v isti koš, naredimo zmešnjavo

»In to pogosto storimo, da čustveni svet presojamo skozi moralo in etiko. Od tod pride ven tista bedarija o pozitivnih in negativnih čustvih.« Počutimo se slabo in krive ob občutenju jeze, in jo moramo potlačiti, ali ko doživljamo sram, če je fanta strah, rečemo, to ni možato in podobno, za dekle je recimo težje pokazati jezo, ker se to ne spodobi, in tako naprej.

Fantje ne jočejo, za dekleta se jeza ne spodobi

To so kulturno določeni vzorci, ki lahko botrujejo hudim stiskam. Nastanejo žive rane, ki skelijo vse življenje. Morda se nikoli ne zacelijo. »Bolečina ne izgine, le pokazati je ne smemo. To je potem kot ekonom lonec, nekoč ga raznese, če ventila ne odpremo.«

Bistvo čustvenega zdravja je, če ga skrčimo na tri osnovne vidike, najprej prepoznati svoj lastni čustveni svet, potem, da smo ga zmožni pokazati in deliti z drugimi, seveda ne vedno, povsod in vsakomur, in tretje sprejeti čustveno resnico o sebi kot del nas.