Helena Rozman
Po zadnji kemoterapiji si je za večerjo naročila rakce
Oddaje | 28.03.2019, 11:25 Rok Mihevc
»Vem, kako se počuti bolnik in ne želim dajati nasvetov v smislu ’saj bo šlo’. Lahko pa povem, kaj je tolažilo mene.« Tako pravi o svoji bolezni vedno nasmejana in pozitivna profesorica Helena Rozman. O upanju, smislu in ljubezni je spregovorila v oddaji »Sol in luč«.
Nisem nič posebnega, vsak ima svojo zgodbo in moja je takšna kakršna je, se je predstavila. »Imam zelo dobrega moža in pet otrok. In odkar se zavedam svojega življenja, se ne spomnim trenutka, ko bi rekla, da nisem čutila božje prisotnosti.« Njena bolezen se ni napovedala in ni je začutila, čutila je ravno obratno, je povedala. »Bila sem srečna po četrtem otroku. In ko sem pri dojenju otipala bulico, nisem verjela, da bi to lahko karkoli bilo.«
Prosili smo, da bo mamica živela
Po premagani bolezni Helena ne živi več v strahu, prizna pa, da jo pred vsakim pregledom stisne, »kaj če se spet kaj pojavi«. »Težko je, ker se sprašuješ, ali bom živela. Kaj bom z otroki, starši, vse se vprašaš. Z možem sva dala veliko tem skozi, od pogreba, do tega, kako bi izgledalo življenje brez mene. In tudi otrokom sva vedno govorila resnico, čeprav marsikaj niso razumeli. Vsi pa smo molili k Jezusu in prosili, da bo mamica živela.«
Občutek, da je ljubljena in dragocena, da je Bog Oče, ji je dal poguma, da je šla skozi to preizkušnjo. »Drugače se bi prej sesula. Prideš do spoznanja, da je dobro, če nimamo vsega pod nadzorom, da moramo biti preizkušeni, da se zavemo, da je svet krut in minljiv. Moja pot je lepa in tudi v stiski je lahko lepa. Bolezen ni v božjem načrtu, če pa jo dopusti, že ve zakaj.« Sama pravi, da o spopadu z boleznijo ne želi preveč pametovati. »Ker je tega raka toliko in toliko različnih vrst. Tudi sama sem doživela veliko svetovanj, tudi trapastih, od raznih vedeževanj. Vem, kako se počuti bolnik in ne želim dajati nasvetov v smislu ’saj bo šlo’. Lahko pa vedno povem, kaj je tolažilo mene.«
Rakci samo še na krožniku in v morju
V bolezni je bilo več prelomnic, ki so ji pomagale k bolj pozitivnemu razmišljanju. »Na primer zadnja kemoterapijo, ko sem upala, da se je vse pobilo in da od takrat naprej samo še živim in prekipevam od zdravja. Mož me je peljal na večerjo, naročila sem si lososa z rakci in rekla, »zdaj pa rakci samo še na krožniku in v morju in nobenega telesnega raka več«.« Ko je mislila, da je že konec, so jo čakala še obsevanja. »Morala sem sneti lasuljo, uhane, se razgaliti, težko mi je bilo. Vsakič sem molila pod tistim aparatom in izročala vse to v božje roke. Zmeraj pa sem molila za druge, zadala sem si tri osebe, za katere sem molila na obsevanju.« Ko je bilo vsega konec, so z družino odšli na morje. »Takrat sem prvič izjokala solze sreče, da je končno vse za mano. Začutila sem, kako je življenje res lepo in ga želim živeti naprej. Veselim se novih let, ki so mi dana.«
PREBERITE ŠE:
