Vsak dan naj bo vse več tistega, kar vas osrečuje
Oddaje Nataša Ličen
Slovenci se radi pohvalimo s svojimi uspehi in doseženim, neradi pa odprto in pred drugimi spregovorimo o situacijah, ko ne gre in se nam zamajejo tla pod nogami. V takšnih primerih bi se najraje skrili pred svetom.
Zakaj nam postane nerodno, ko je treba priznati, da ne zmoremo vsega, da nismo popolni in nezmotljivi? Mnogi se ob preobremenjenosti zaprejo vase, leta in leta dolgo vztrajajo v nemogočem položaju, mnogi do skrajne točke, ko povsem izčrpani začnejo izgubljati sebe, smisel življenja ali najpogosteje zdravje. To je izkusila tudi Maja Golob, priznana in uveljavljena strokovnjakinja za direktni marketing in odnose s strankami, ki je zaradi preobremenjenosti in želje biti čimboljša pri delu, v družini, biti popolna mama in še kaj, počasi izgorevala in ob izpolnjevanju številnih vlog, ki se jim je povsem predajala, izgubljala sebe. To je bilo eno od ozadij za nastanek knjige Ne čakaj na vikend.
Izgorelost je bila pred leti, ko se je Maja soočala s to časovno stisko (ujetostjo med obveznostmi in željo po času zase in za ljudi, ki jih ima najraje), tabu tema. «Ko sem se sama znašla v njej, mi nihče ni znal pomagati.« Kako izstopiti iz dirke s časom prepolnih obveznosti in ujeti ravnovesje med delom in zasebnostjo ter »normalen« delovni ritem? »O tem ni nihče govoril, čeprav imajo mnogi podobno izkušnjo. Če bi govorili, bi marsikdo lahko pravočasno prepoznal opozorilne znake in se ustavil ter preprečil najhujše.«
Maja pravi, da imamo v sebi močno željo po storilnosti, posebej za Slovence velja, da smo pridni. In, bolj kot smo pridni, bolj si zaslužimo pohvale. »Dirka s časom, in zahteve po produktivnosti v tem sodobnem kapitalistično-tržno usmerjenim sistemu, terja svoj davek. Ustaviti se moraš sam, če te seveda prej ne ustavi izgubljeno zdravje.«
Znati si moramo vzeti čas tudi zase, uro ali dve vsak dan. Razmislimo, kaj imamo radi, kaj nas je na primer veselilo kot otroke. Poiščimo zanimanja, razmišljajmo o dejavnostih, ki nas navdajajo z zadovoljstvom. Mnogi sebe ne poznamo, niti ne svojega telesa, dobesedno zakrnimo. Maja je veliko brala, tudi knjige o čuječnosti, začela se je bolj posvečati »trenutku«. Urila in vadila je pristnejšo prisotnost v trenutku. Biti predan delu, ki ga trenutno opravljamo, ali ljudem, s katerimi smo. Mnogi smo fizično pač prisotni, z mislimi pa povsem drugje. »Identifikacija sebe z delom ali z rezultati dela, to sem bila jaz. Zdelo se mi je, da je izguba časa vse, kar ni delo.«
Preveč smo obremenjeni s tem, kar bi moralo biti. Standardov, ki nam jih vsiljujejo mediji, oglaševalci, družba nikoli ne dosegamo. »Glavni problem današnje družbe je preobremenjenost s tem, kar bi morali biti. Ves čas razmišljamo o nedoseženem, česa nimamo, česa še nismo dosegli. Živimo v negativnem aspektu, in pozabljamo na to, kar že imamo, ne v materialnem smislu, ampak kaj vse smo, pozabljamo na hvaležnost za ljudi, ki jih imamo okoli sebe, hvaležnost za izkušnje, ki smo jih doživeli, ker vsaka izkušnja da nova znanja, spoznanja, zaradi katerih gremo lahko naprej v drugi smeri ali pa v hitrejšem tempu. Skratka, se nekaj iz tega naučimo. In, če se bolj usmerimo v to, kar že imamo, se znamo ustaviti in občutiti hvaležnost za to, kar v našem življenju že je, se manj obremenjevati s tem, česa vsega še nimamo, to posledično prinese mir in poglablja stik s seboj, kar je v tem norem tempu edina pot naprej.«
