Kako smo v Rimu lovili kardinala, morebitnega papeža …

Slovenija | 02.04.2019, 14:30 Marta Jerebič

Bi naredili skoraj 800 kilometrov za intervju, za katerega nimate vnaprej določenega točnega datuma, kaj šele ure? No, mi smo jih. Naj vam povem zgodbo od začetka.

Lani vas je, dragi poslušalci in poslušalke, za radijski misijon s kratkim blagoslovom nagovoril papež Frančišek. Posnel ga je tajnik škofovske konference med obiskom ad limina. Za intervju s papežem smo sicer zaprosili že zdavnaj, pa iz Vatikana ni prišel ’ne bev ne mev’, tako da potegovanje za kaj takega za letošnji misijon ni prišlo v poštev.

A naš odgovorni urednik se ne da kar tako. Če že papeža ne moremo dobiti, pa dajmo vsaj kardinala, enega od udeležencev sinode o mladih. Začeli smo z italijanskimi. Niente. Nič. Ciljali smo nižje, zgolj nadškofa. Tudi niente. Nič.

Včasih molk in zavrnitev prideta z razlogom, da za njima nastane nekaj večjega, boljšega.

Svoje tegobe in načrte smo ob njegovi vrnitvi iz Rima razlagali slovenskemu delegatu na sinodi, mariborskemu nadškof Alojziju Cviklu, ki je omenil, da ga je zelo nagovoril filipinski kardinal Louis Antonio Tagle. Takoj mi je ’kliknilo’, da gre za predsednika Mednarodne karitas, bežno sem se spomnila njegovega pričevanja na sinodi. Vedela sem, da je že na prejšnjem konklavu veljal za možnega prihodnjega papeža. Po Cviklovih besedah naj bi imel neposredni kontakt z njim jezuit p. Milan Žust. Ker slednjega poznam še iz časov bivanja v Rimu, sem takoj šla v akcijo.

Izkazalo se je, da je ta ’neposredni kontakt’ pomenil le, da je kot dekan Fakultete za misiologijo uspel organizirati njegovo predavanje na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Ampak vseeno dovolj, da je lahko posredoval našo prošnjo, na katero kardinal pričakovano ni odgovoril.

Po vseh kolobocijah pa je konec novembra odgovor vseeno prišel in v mojem arhivu elektronske pošte je preposlano sporočilo uredniku, ki z velikimi tiskanimi črkami in klicajem napoveduje: LAHKO BI IMELI KARDINALA!

A kalvarija se je šele začela. Kardinal Tagle nam je sporočal le pripravljenost za sodelovanje. Nobenega datuma. Nastopil je dvomesečni mrk. Opustitev misli, da bi ga dobili. Pa spet vnovična želja, da bi misijon odprl kardinal.

Tokrat smo se s prošnjo sami neposredno obrnili nanj. Mrk. Logično. Zakaj pa bi se en kardinal oziral na nek x radio iz neke x države, za katero se mu še sanja ne, kje na zemljevidu leži.

Prosite in vam bo dano!

Ko smo praktično že zares opustili vsako upanje, po natanko 19 dneh prek neba prileti odgovor. »Morda bi lahko napravili intervju 21. februarja popoldne ali 22. februarja dopoldne.« V očeh so nam zasvetile zvezdice. Tistega ’morda’ takrat ni videl nihče. Pred seboj smo videli le dejstvo, da moramo biti čez 9 dni v Rimu. Niti ne štejem, kolikokrat smo klicali rektorja filipinskega kolegija, s katerim bi se morali dogovoriti za podrobnosti, a dejstvo pred odhodom je bilo, da nismo imeli točnega datuma, kaj šele ure. Vedeli smo le to, da bo kardinal Tagle takrat v Rimu, ker je bil predviden za prvi nagovor na zasedanju o spolnih zlorabah.

Morda bomo res bivakirali pred filipinskim kolegijem, kot to vidiš v filmih. To je bila moja misel na dan odhoda.

Odločili smo se, da gremo takoj ob prihodu v Rim v filipinski kolegij. V prvem poskusu smo za en uvoz zgrešili filipinski kolegij.

Poskusimo drugič. Zapeljemo pred vhod. Že hočem pritisniti na zvonec, ko se vrata pred nami začnejo odpirati. Pred kolegijem zagledam večji avto in se namenim k vozniku. Ravno ko ta začne razlagati, da kardinala čez kakšno minuto pelje v Vatikan, se ta pojavi na vhodu.

Koliko je verjetnosti, da po več kot osmih urah, vseh postankih in ovinkih, ki smo jih naredili na poti, pridemo tja ravno v tistem trenutku? Pri Bogu ni naključij!

Če zaprem oči, še danes pred sabo vidim filmski prizor, kako sva z urednikom planila proti vhodu in se predstavila kardinalu, da prihajamo iz Slovenije. Za misijonski nagovor. Kdaj bi utegnil …

Sobota. Uro bo sporočil po elektronski pošti.

Kaj? Nas bo zares čakalo bivakiranje? Kaj ni bilo že to dovolj filmsko? A prosite in se vam bo dalo! Na petkovo dopoldne smo šli v vatikansko baziliko, na grob Janeza Pavla II. In je prišel odgovor. Ob 14h.

Srečanja z morebitnim prihodnjim papežem vsekakor nisem hotela izpustiti, zato sem izpustila tiskovno konferenco v Vatikanu. Kardinal Tagle se je zares izkazal za takega, kot ga je potem v pogovoru opisal eden izmed duhovnikov njegove manilske nadškofije. Gre za preprostega, ljudskega človeka, ki zares služi ljudem. Ne govori jim le teorije, ampak konkretno izkazuje Božje usmiljenje - gre med revne, bolne, ljudi v težavah; dejansko udejanja papeževo naročilo, da mora pastir imeti vonj po ovcah. Skratka, ima Frančiškov stil.

Ne vemo, ali bo čez nekaj let že čas za papeža iz Azije. A če bi bil Tagle na konklavu izvoljen za Petrovega naslednika, bomo vsaj lahko rekli, da nam je uspelo intervjuvati celo papeža! Če ne, pa upam, da odgovorni urednik ne bo imel takšnih ambicij za misijon prihodnje leto … Za letos pa ostane kardinal Tagle. Začnemo v nedeljo!