Pravica do življenja in pravica do smrti

| 12.03.2019, 14:50

Pravica do življenja in pravica do smrti. Prva je definirana v raznih dokumentih in konvencijah o človekovih pravicah in je globalno sprejeta norma, ki naj bi jo spoštovali vsi. Posamezniki in države. Druga pa se dotika pravice, da svoje življenje končamo, če se nam tako zdi primerno. Seveda imam pri drugi v mislih evtanazijo, milostno smrt in asistiran samomor, katere promotorji so v zadnjem času aktivni tudi v slovenskih medijih. Gre za problematiko, ki se dotika temeljnih moralnih in vrednostnih pojmov, kot sta življenje in njegova vrednost ter možnosti, da posameznik v polnosti odloča, kdaj in kako bi rad to življenje končal.

Seveda ne gre za prakso, ki bi bila povsem nova. Nasprotno. Pojavlja se v vseh obdobjih človeške zgodovine. Enkrat kot obrobna praksa, ki se pojavi v ekstremnih situacijah, drugič kot kulturna in družbena kategorija, ki posamezniku predpisuje, kako naj se obnaša npr. ob izgubi časti - takrat je zanj edino častno, da si vzame življenje in s tem povrne čast. Ta druga je seveda sodobnemu človeku nerazumljiva in skozi naše oči meji na norost in fanatizem.

Da pa človek v nekaterih ekstremnih situacijah pomisli na evtanazijo kot najboljšo od še preostalih sicer slabih možnosti, se mi ne zdi čisto nenavadno. Kdo od nas naprimer še ni videl pustolovskega ali vojnega filma, kjer je smrtno ranjen ali od mučenja iznakažen lik odrešen trpljenja z milostnim strelom ali nabrušenim bodalom. In prav groza in nepojmljivost same situacije nas razoroži in naredi nemočne, da bi ob takem primeru razpravljali o primernosti oz. neprimernosti milostne smrti. Zdi se, da v takih primerih moralni kompas v človeku izgubi sposobnost vodenja.

Z ekstremnimi argumenti se poskuša dobiti tudi boj za legalizacijo splava. Pred nekaj meseci je vroča javna debata tako potekala v Argentini. Tam splav ni legalen, razen v primerih posilstva, incesta in ogroženega zdravja ženske. Glavni argumenti v tej razpravi za nadaljnjo spremembo zakonodaje so temeljili na opisovanju muk, poškodb ter zdravstvenih zapletov, katerih žrtve so dekleta in ženska, ki se poslužujejo teh nelegalnih, po domače izvedenih prekinitev nosečnosti … v razmerah in oskrbi, ki je seveda daleč od idealne. Za dodatno gorivo debati, ki je razdelila Argentino, je prav v zadnjem mesecu poskrbel še ekstremen primer 11 letne deklice Lucíe iz argentinske province Tucumán, ki so ji pri zdravniškem pregledu zaradi bolečin v trebuhu diagnosticirali - nosečnost. Kot se je izkazalo, je deklico Lucío posilil prijatelj stare mame, z mamo pa sta izrazili željo, da se naredi splav. V skladu s tamkajšnjo prakso, so s splavom zavlačevali in ga odložili za skoraj mesec dni, da bi namreč tudi otrok imel možnost preživetja. Deklici so nato naredili carski rez, otroka pa oddali v neonatološko nego. Povejmo, da otrok ni preživel, Lucia in njena mati pa se zdaj počutita izigrani s strani sistema, saj sta želeli narediti splav, in ne “roditi” otroka. Primer je seveda razburkal javnost in spet smo pri primeru, ob katerem ostanemo brez sape in jasnih argumentov. Kdo ima pravico živeti in kdo ne ter kdo o tem odloča ...

Treba je povedati, da raziskave vzrokov za izvedbo splava v modernih, liberalnih državah kažejo na to, da je velika večina (približno 80%) splavov naročenih, izvedenih po izraženi želji nosečnice - ne gre torej za mejne primere kot sta posilstvo ali ogroženost življenja matere, ampak gre enostavno za prekinitev neželene nosečnosti, ki ga blagoslavlja zakonodaja in financira celotna družba. Ali nam lahko kdo zagotovi, da se z evtanazijo ne bo zgodilo enako? Da bo namreč argumentacija za legalizacijo slonela na ekstremih, torej primerih, ob katerih obnemimo, kasnejša praksa pa se bo z leti širila tudi na druga področja?

Pogled v države, kjer se evtanazija izvaja, nam npr. odkrije tudi primere ljudi, ki so jim v stanju depresije ugodili in jim tako omogočili odhod s tega sveta. Nekoliko bolj podroben pregled teh istih primerov pokaže, da sta ravno dostopnost in utečenost teh postopkov - torej postopkov evtanazije - krivi za verjetno prehitro ugoditev. Ugoditev nekomu, ki je potreboval pomoč. In koliko je dejansko takih?

In ko smo že pri pomoči … Kaj se bo zgodilo z vsemi, ki gojijo samomorilne misli? Jih bomo še prepričevali, da je vredno živeti? Jih bomo še zdravili? Bomo željo po smrti še razumeli kot klic na pomoč? Se bo stroka ukvarjala z njihovimi težavami ali jim bo le pokimala in jih pospremila na drugo stran?

Prav tako so zanimiva pričevanja posameznikov, ki so se ob nastopu težkega bolezenskega stanja srečali z mislijo o evtanaziji in smrti … Njihov pogled pa se je po določenem času tako spremenil, da so postali glasni nasprotniki zakonodaje, ki bi tako prakso omogočala in spodbujala. Kajti prav sami bi skoraj postali uporabniki tega servisa, ki dvigne roke nad duševnim in telesnim stanjem človeka ter mu omogoči t.i. milostno smrt.

Zdi se, da se vprašanje evtanazije in splava začne in konča pri tehtanju vrednosti posameznikovega življenja. Če to ni samo po sebi neprecenljivo, četudi ranjeno in nepopolno, kdo bo stehtal njegovo pravo vrednost? Bo to zdravnik, ki po novem poleg aspirina lahko predpiše tudi eliksir smrti? Bo to družba, v kateri največ štejejo uspeh, mladost in užitek? Bo to filozofska katedra, ki nas prepričuje, da je vse relativno, da je vse posledica naključij in da sami določamo mejnike moralnih vprašanj? Bo to politični, demokratično izvoljen voditelj, ki bo v program svoje stranke ali gibanja zapisal vrednost in nevrednost življenj posameznih družbenih skupin?

Vsi imamo pravico do življenja in vsi bomo nekoč zagotovo tudi umrli, torej nam je tudi pravica do smrti zagotovljena. Ni pa nam dano, da vemo uro svoje smrti … ta je odeta v tančico misterija, kjer upam, da za dobro vseh nas, tudi ostane.