Starejši
Pričevanje iz Ljubhospica: V življenju šteje samo ljubezen
Oddaje Rok Mihevc
Ljubezen je temeljno vodilo Hospica, je na dobrodelnem koncertu za to ustanovo, pričevala njena vodja in neustavljiva borka bolnih in umirajočih Tatjana Fink. Koncertu ste lahko prisluhnili v Petkovem večeru.
Zgodbe v Hospicu nas učijo in govorijo o ljubezni. O tisti neskončni božji ali tisti, ki bi jo težko imenovala kako drugače. Težko je bilo zbrati eno, s katero bi rada povedala, da tudi Hospicu ni vedno lahko.
Življenjska zgodba govori o gospe Maji, stari 47 let, ki je v hišo prišla nepokretna, s hitro rastočim rakom. Imela je dva sina in dva vnuka. Bila je jezna nase, imenovala se je »luzerka«. Kot je rekla sama, je totalno zavozila svoje življenje, zapravila je svoj dom. V njej je bila tako močna bolečina, da nam je jemalo sapo.
Za dom starostnikov ni bila primera, saj je njena starost kar klicala po življenju, kot pa, kamor je kazala njena bolezen. Tako so zaprosili za sprejem pri nas. Zavedanje umrljivosti dela ljudi krhke, ranljive, odprte, ponižne. In tudi gospa Maja je pred tem živela, kot da bo dočakala 300 let. Nič se je ni dotaknilo in ni razmišljala, kaj bo, ko bo. Kar je težko, ni to, da smrt boli, ampak, da boli duša.
Če nisi spravljen in pripravljen na življenje ter odpuščanje, je umirjanje šokanten čas, ko bi ga najraje preskočil. In tako razumem ta prizadevanja za uzakonitev evtanazije, ko bi najraje skočil iz svojega življenja, pa ne gre. Človek težko umre, če tako negativno razmišlja v smislu negativne bilance, ko ni bilo nič dobrega. Skušali smo ji dokazati, da so bili lepi trenutki v življenju in so bile osebe, ki so ji nekaj dale in je tudi ona naredila za njih. A tudi to je kazalo, da ne šteje. V nič ni verjela in težko je biti zraven nekoga, ki v nič ne verjame in je kot ranjena zver, ki se boji celo sebe. Včasih se je hudovala, ko sem skušala vliti pozitivno misel in pogled, a sem vztrajno prihajala k njej, čeprav ni kazalo, da bi se kaj spremenilo.
A nekega dne mi je rekla, »ali vi veste, da človek živi samo toliko, kot ljubi«. Kar zastala sem, od kje ji ta modrost, nato je nadaljevala s stavkom, ki je zadel, »in zato bi najraje crknila, ne umrla«. To je bil njen žargon, ko je bila huda. Velikokrat se je spraševala, zakaj se nima rada in si je odgovorila, da zato, ker je ni nihče naučil, kako naj to zgleda. Vedno bolj je postajala mehka in krhka.
V enem izmed zadnjih dni sem pristopila k njej v sobo in tisti dan je žarela. Kot da bi ležala v postelji druga oseba. Njen obraz se je prvič nasmehnil in tega sem se razveselila, čeprav nisem mogla verjeti, če sem prav videla. Vprašala sem jo, »Vam je kdo danes že povedal, da ste lepa?«. Gledala me je z velikimi očmi, bila je brez las, a sploh se ni dala motiti temu, kaj jaz vidim. Šla sem po ogledalo in sem ji ga obrnila k njej, ona se je zazrla v tisto podobo in iz nje je žarel tak mir. Mir, ko obnemiš, ko bi se kar kopal v njem.
Bila je ateistka, presenetila me je z vprašanjem »Ali veste, da Bog je?«. Kar obstala sem in s slabotnim glasom je rekla »Če hočeš res spoznati, kaj pomeni ljubiti, moraš spoznati trpljenje.« Takrat se me je to zelo dotaknilo in najino naslednje srečanje je bilo v znak odpuščanja. V njej ni bilo več moči, potem je izrekla modrost, »Ko dopustiš globini srca, da te Bog sreča, ampak zato, ker si se vzljubil, je to ključ vsega.« Bila je izčrpana, od nje sem odšla s hvaležnostjo in tisto noč je mirno zaspala.
To je bila zame velika lekcija ljubezni. Kako moramo samo vztrajati, kako je v najbolj preprosti obliki ljubezni tudi sama spoznala, da v življenju samo ljubezen šteje. Tista ljubezen, ko ni pomembno, koliko hiš si postavil ali zrušil, koliko šol si naredil ali koliko karier si »zabluzil«, ampak to, koliko si imel rad. Ona je odšla v zaupanju, da jo imamo radi. In hvala ji za to.
