Valentin Vodnik ali p. Marcelijan Vodnik?

Slovenija | 03.02.2019, 19:07 Tone Gorjup

Vodnikovo leto, ki zaznamuje 200. obletnico njegove smrti, ima danes poseben poudarek, saj se je 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški začela njegova zemeljska pot. V Vodnikovi domačiji ta dan zaznamuje predstava »Ljubljanski vodnik našel Vodnika« Andreja Rozmana Roze. Marsikateri trenutek iz življenja Valentina Vodnika so na četrtkovem znanstvenem simpoziju osvetlili strokovnjaki in raziskovalci različnih področij. Najbolj zakrito ostaja Vodnikovo redovništvo in duhovništvo, saj je prav na tem področju veliko zmot in neznank. Pogosto slišimo, da je leta 1984 zapustil frančiškanski red, da je bil konec leta 1792 kazensko prestavljen na Koprivnik, da je pozneje povsem opustil duhovniški poklic. Te trditve ne držijo!

V elektronski različici Slovenskega biografskega leksikona sta akademika Jože Toporišič in Janko Kos izčrpno predstavila življenje Valentina Vodnika. Njegovo redovniško in duhovniško življenje je v reviji Čas že pred stoletjem izčrpno opisal p. Hugo Bren, arhivi pa verjetno skrivajo še nekatere podrobnosti, ki so ostale nepojasnjene. Dejstvo je, kot je ob letošnji 200. obletnici smrti poudaril dr. Luka Vidmar, da je bil Vodnik najprej in vse do konca duhovnik.

Je Vodnik res zapusti frančiškanski red?

Nekaj let zatem, ko je Franc Jožef prevzel vodenje cesarstva, je z Dunaja prišel odlok o razpustitvi samostana na današnjem Vodnikovem trgu in ukaz, da morajo frančiškani zapustiti Ljubljano. Takratni škof Herberstein jim je predlagal, naj se posvetijo dušnemu pastirstvu, se naselijo v izpraznjenem avguštinskem samostanu pri cerkvi Marijinega oznanjenja in prevzamejo novoustanovljeno župnijo. Večina se je v letu 1784 preselila v omenjeni samostan. Nekaj mlajših patrov si je izbralo druge župnije, ki jih je ponudil škof Herberstein. V duhu prenove verskega življenja v škofiji je takrat s pristankom Dunaja nastalo precej novih župnij, samo v Ljubljani tri: poleg Marijinega oznanjenja še Trnovo in sv. Jakob. Tako je p. Marcelijan - Valentin Vodnik odšel v Soro pri Medvodah.

Po kazni na Koprivnik?

Vodnik po odhodu iz razpuščenega frančiškanskega samostana pod gradom pastoralno deloval v Sori, na Bledu in v Ribnici, kjer je po katehetsko-pedagoškem tečaju učil na tamkajšnji tivijalki. V vseh treh župnijah je bil v pomoč drugim duhovnikom, zato si je želel na svoje. Priložnost se je ponudila poleti 1792, ko je bila na Koprivniku nad Bohinjem na novo ustanovljena lokalija, pastoralna enota, ki ima skoraj vse značilnosti župnije. Vložil je prošnjo in konec leta dobil ugoden odgovor.

Frančiškani so ga imeli za svojega

Iz začetka 19. stoletja se je v novomeškem samostanskem arhivu ohranila obsežna frančiškanska bibliografija v rokopisu, ki jo je sestavil p. Kastul Weibl. V njej omenja tudi Vodnika in sicer takole: „Vodnik Marcelijan, frančiškan, ud kranjske provincije sv. Križa, javni profesor poetike na ljubljanski gimnaziji, zelo marljiv gojitelj domačega jezika, je izdal v tem jeziku več od in himen. Predstavil je leta 1798 tudi življenje Leonarda Portomavriškega, dodavši kranjsko pesem. Nadalje je leta 1799 v istem jeziku izdajal časopis ter vanj prevedel in izdal kuharske bukve.“ Vodnik sam je pod besedilo omenjenega življenjepisa Leonarda Portomavriškega svojemu podpisu dodal: „od mašnika frančiškanske provincije"…

Več o Vodniku v oddaji Graditelji, ki se po devetih letih vrača na program Radia Ognjišče, tokrat vsako tretjo in peto nedeljo v mesecu ob 19. uri.